KAMNIK – V četrtek dopoldne so se prebivalci okoliških vasi v Tuhinjski dolini začudeno spraševali, le kdo bi lahko bil ta junak, ki je zaradi zlomljene noge kar tri dni in dve noči preživel na gozdni poti med Potokom in Vranjo Pečjo. »Zdaj bi že vedeli, najverjetneje ni bil domačin,« so bili prepričani gostje gostilne v Srednji vasi. A izkazalo se je, da je moški, ki so ga reševalci oskrbeli tam, kjer so ga našli svojci, nato pa so zaradi težko dostopnega terena na pomoč priskočili gorski reševalci, ki so ga varno prenesli do reševalnega vozila, 56-letni Anton Narat iz Velike Lašne.
Kot so zapisali na spletni strani Gorske reševalne službe Kamnik, si je moški nogo zlomil že v soboto okoli 17. ure, a ker s seboj ni imel mobilnega telefona, območje pa je precej neobljudeno, na pomoč ni mogel poklicati. In čeprav bi lahko sklepali, da je bil Tone, ko so ga le našli, v precej klavrnem stanju, so bili nad njegovim psihofizičnim počutjem presenečeni tudi reševalci.
Ubral je bližnjico do doma
»S kolegom sva šla hodit, tako kot grem skoraj vsak dan, spila sva eno pivo, potem pa se razšla, ker sem jaz ubral bližnjico proti domu,« nam je zaupal Tone, ki je uspešno prestal operacijo zlomljene leve noge in zdaj z nekaj vijaki okreva na oddelku travmatološke klinike v Ljubljani. In čeprav izkušen pohodnik, ki pozna okoliške hribe kot lasten žep, na Triglavu pa je bil že več kot desetkrat – »imel sem gojzarje, pa tudi malo vode in nekaj za pojesti« – ga je nerodnost, ko je spregledal majhen robnik, skoraj stala življenje.
»Padel sem le kakšen meter globoko, nič posebnega, a ker je noga bingljala, sem vedel, da naprej ne morem,« pripoveduje in doda, da je sicer v gorskih stenah veliko bolj previden. Prava kmečka korenina, zidar, ki mu ni tuje nobeno delo, je vedel, da ga tam nihče ne bo našel, »zato sem se drugi dan prestavil na gozdno pot. Po riti sem se zadenjsko premikal, saj na nogo nisem mogel stopiti«. Kljub poškodbi se mu je torej uspelo zvleči do približno 50 metrov nižje ležeče gozdne vlake.
Tone: Še dobro, da kadim, saj sem si zvečer malo podkuril
O strahu tudi slišati noče: »Česa naj bi me bilo strah, narave? Nič me ni bilo strah, saj veliko časa preživim v naravi. Edino, kar me je skrbelo, je bilo vreme. Če bi deževalo, bi se lahko podhladil, saj sem bil premalo napravljen, mraza pa ne čutiš. No, sreča je tudi, da kadim, zato sem si zvečer malo podkuril,« pojasni Tone. »Niti za trenutek nisem pomislil, da je to konec. Računal sem na srečo in sprva upal, da se bom sam rešil,« še dodaja.
No, našli so ga svojci, brat Ivan in nečak Dejan, ki so se lotili iskanja na lastno pest po tistem, ko se Tone ni oglasil na mobilni telefon in ga tudi domov ni bilo. Tone namreč živi skupaj z 80-letno mamo Agato in bratom, sestra pa z možem in družino živi drugje. »Ko so me našli, sem jim svetoval, da pokličejo gorske reševalce, nekaj teh fantov poznam,« pravi žilavi Tone. In kaj se je zgodilo z nesrečnim mobilnim telefonom, s katerim bi lahko pomoč poiskal že takoj, ko se je nesreča zgodila? »Mobilni telefon ima kolega, s katerim sva šla na pot in se potem na poti nazaj razšla, ker sem jaz hotel po bližnjici. Nekaj je govoril po njem in pri njem je tudi ostal,« je še dodal.
