Polnjenje baterij ob Ruski stezi

Zdravilnost naravnih virov v Rimskih Toplicah so poznali, kot samo ime pove, že Rimljani, ki so si leta 39 pred našim štetjem omislili prve bazene s toplo, vročo in mrzlo vodo. Leta 1201 in 1265 sta potresa porušila Rimske Toplice. Sredi 15. stoletja, 1460., je Friderik Zwern razvil letovišče, a so ga Turki 1529. izropali in požgali. Leta 1620 so dobili toplice v zakup Moškoni. Med 1769. in 1845. so zgradili termalno kopališče, kjer so odkrili več marmornatih spomenikov, štirje od teh so posvečeni nimfam in boginji zdravja Valetudi. Darovali so jih gostje, ki so si v toplicah povrnili zdravje. Pri preurejanju in prezidavi topliških zgradb so našli številne arheološke ostanke, tudi šest kopalnih kadi.

Po izkopaninah so zdravilišču v začetku 19. stoletja dali ime Rimske Toplice (Römerbad). Razcvet zdravilišča se je začel leta 1840, ko jih je kupil nekdanji tržaški veletrgovec Gustav Adolf Uhlich, jih moderniziral in preuredil. Takoj po prihodu so jih v reklamne namene dokončno preimenovali v Rimske Toplice.

Zdravilišče je nastalo na kraju, kjer je naravni iztok termalne vode v zatrepni dolinici južno od reke Savinje. V začetku 19. stoletja so dobivali termalno vodo z dvoriščne strani iz treh izvirov. Trije izviri v Rimskih Toplicah z izdatnostjo 8,8 l/s in s temperaturo od 36,9 stopinje Celzija do 37,2 so 40 metrov nad Savinjo.

Pri gradnji temeljev nove zdraviliške stavbe v letih 1873 in 1874 so termalne izvire natančneje raziskali. Ugotovili so, da iz vzporednih razpok v triasnem dolomitu pod 655 metrov visokim Stražnikom izteka več manjših izvirov in tudi dva močna. Za potrebe zdravilišča so zajeli dva močnejša vrelca, Amalijin (38,4 stopinje Celzija) in Rimski (36,3 stopinje Celzija).

Vojni ujetniki za turiste

Posebnost Rimskih term v Rimskih Toplicah je park s 24 energijskimi točkami in drevjem z vsega sveta, ki so ga gosti podarili v zahvalo za ozdravitev. Prav pred prvo v vrsti sekvoj stoji tudi ena od tabel z navodili, kateri telesni čakri, notranjemu energijskemu vrtincu – in s tem določenim telesnim tegobam – pomagajo silnice, ki tod prihajajo iz zemlje. Energijske točke s pojasnjevalnimi tablami se nizajo med drevesi ob robu travnika, deloma pa tudi ob tako imenovani Ruski stezi. Graditi so jo začeli leta 1917. Ime je dobila po ruskih ujetnikih, ki so jo pretežno tudi zgradili. Poleg ruskih vojakov je bilo še nekaj Čehov, Slovakov in Poljakov. Bivali so v šotorih na teniškem igrišču v gozdu nad Vilo Sanhof, kuhinjo pa so postavili na današnjih Malih iglah. Pot je začelo graditi 47 ujetnikov.

Zima 1917/1918 je bila zelo ostra in nekaj ujetnikov ni dočakalo pomladi. Oktobra 1918 je bila 1224 metrov dolga sprehajalna pot oziroma steza dograjena. V taki obliki se je ohranila vse do danes. Na poti je 24 postajališč oziroma energijskih točk, opremljenih v starem rimskem slogu, ki omogočajo sprostitev, ob njej pa se je mogoče napolniti z novo energijo. Oktobra 2009 so na začetku steze blizu hotela Sofijin dvor postavili kamen z napisom v slovenskem in ruskem jeziku. Začetek Ruske steze zaznamuje kamen z napisom v dveh jezikih.