Prehodno obdobje uvajanja spolne kvote na lokalnih volitvah se je končalo: pred osmimi leti je moralo biti na listah 20 odstotkov žensk, pred štirimi 30 odstotkov, na bližajočih se oktobrskih pa jih mora biti zdaj dokončnih (najmanj) 40 odstotkov. Oziroma mora biti najmanj 40 procentov moških – v primeru, da bi se ženske začele množično ukvarjati s politiko, ampak za kaj takega so vendar prepametne.
Seveda morajo ženske kvote izpolnjevati tudi v višjih evropskih birokratskih sferah. Prihodnji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je v svojem štabu na vsak način potreboval devet žensk in ena od njih bo Alenka Bratušek. To me spominja na korektne ameriške filme, v katerih ima glavni junak obvezno za prijatelja enega črnca/azijca in enega geja/lezbijko.
Če bi bil ženska, bi me kvote spravile v slabo voljo, zdele bi se mi poniževalne. Naj me Jean-Claude izbere, ker sem sposobna in sem se izognila četverčku z evropsko trojko, ne pa, ker imam dobra kolena, bi se pridušal, ako bi bil Alenka. Obstaja pa tudi možnost, da bi bil tiho in vsak mesec srečen pobasal 20 jurjev...
Jaz bi spolne kvote odpravil. Ženska, ki je odločena, da ji bo uspelo v politiki, bo to dosegla tudi brez njih. In bo harala po državnem zboru gori-doli kot traktor, vsi dedci bodo pa v stavu mirno po žepih negotovi tipali, ali imajo tisto še tam, kjer mora biti.
Dam tudi roko v ogenj, da je politika veliko bolj ženska, kot naj bi nakazovale kvote. Večina od 60 procentov (moških) politikov živi z nežnim spolom, in ko zvečer pridejo zmatrani iz parlamenta, jih boljše polovice postrežejo z večerjo, a je bil težek dan, ljubi. In se ljubi zjamra, ovbe, ovbe, o tem se moram še do jutri odločiti in o tistem zavzeti stališče, in ona reče, kaj pa, če bi tole naredil tako in tistole tako?! Vsak kolikor toliko inteligenten moški pa seveda posluša svojo pametno ženo.
Res ne vem, čemu kvote.
