Če ne bi bilo tistega skoraj tristomilijonskega posla, nekateri so mu dejali kar veliki pok, z velikim pokom pa se je, kot vemo, začelo vesolje, potem zanesljivo ne bi bilo tolikšnega zanimanja za ponedeljkov dvoboj med Kohlschreiberjem in Đokovićem. Strašna igralca sta, iz samega vrha! Eden z dvoročnim, drugi z enoročnim bekendom, ta te, oni one ideologije, pa čeprav jih ni malo, ki so prepričani, da izhajata v bistvu iz istega legla, da ju je dojila ista volkulja. Včasih je bil Kohlschreiber vsesplošni junak, nekakšen svet(il)nik, še Mima in Steffi in Spomenka so si ga želele, če že ne za sina, pa vsaj za zeta. Zanesljivo ima in bo imel mesto v veliki splošni enciklopediji, zanesljivo! O tem ni prav nobenega dvoma, povsem miren je lahko, še več, o tem ne dvomijo niti Đokovićevi pristaši, danes Kohlschreiberjevi nasprotniki. Sovražniki? Iz zdravega športnega rivalstva je medtem namreč vzniknilo bolno, iz perspektivnosti zatohlost. Provokacije in zarote. To je bilo še kako razvidno prav med navijači, marsikdo jim pravi kar vojščaki. Ker so tako vdani. Da ne bo nesporazuma, tudi Đoković ima svoje, le da so njegovi nekoliko bolj prebrisani in sofisticirani, manj narodnjaški. Medtem ko so Kohlschreiberjevi vneto mahali z zastavami, so Đokovićevi grdo kracali po stenah sodišča. »Kohlschreiber kriminalec, v zapor z njim!« je pisalo. Zdravemu in razumskemu dojemanju je v naših krajih že zdavnaj odklenkalo. Ni važno, kako igraš, kakšen servis imaš, kako se giblješ po terenu, važno je, da si naš in da imaš dvoročni bekend! Podporniki tistega z enoročnim pa še slišati nočejo za tistega z dvoročnim. Sodnik ni več zdržal, raje je prekinil. Ko so ga vprašali za mnenje, je Kohlschreiber le nejevoljno zabrusil, naj se ta farsa že enkrat konča, njegovi pa so bili tam pod jasnim nebom že tako prepričani, da je bila ta igra zrežirana, da je imel njihov ljubljenec zaradi neenakih pogojev ves čas občutek, da igra na spolzkem terenu nekje v Ukrajini, nekdo je celo zakričal, to so Murgle! Danes ob enajstih bo vse odločeno. Prav zanima me, kaj se bo zgodilo z Đokovićevimi tovariši, če Kohlschreiber izgubi. Ali bodo sploh še imeli voljo, motiv, upanje? Jim ne bo nekaj manjkalo? Večni rival? Kot rečeno, če ne bi bilo velikega poka, zanesljivo ne bi bilo tolikšnega zanimanja za ta dvoboj. A kaj ko znanstveniki še naprej verjamejo, da je tudi pred velikim pokom obstajalo nekaj, nekaj, zaradi česar je sploh počilo.