Danes je že peti dan, ko v Sloveniji ni bila ustanovljena nobena nova stranka. Minule dni so bile ustanovljene kar tri. Nekaj dni imajo zainteresirani še čas, da pravočasno pred državnozborskimi volitvami ustanovijo Stranko blejske kremšnite. Le kdo je ne bi volil? Program tako ali tako ni pomemben, ekipa tudi ne. Dovolj je, da tako kot denimo Cerar ali Bratuškova omenite nekaj privlačnih stavkov. Na primer, čas je, da prekinemo s korupcijo in klientelizmom. O tem, kako nameravate to storiti in s katero ekipo, pa vas garantirano ne bo nihče spraševal. Tudi Cerarja niso. Od ustavnega pravnika bi seveda pričakovali, da predstavi konkretne časovno opredeljene ukrepe, kako bo povečal učinkovitost pravosodja. V slovenskem okolju mu tega seveda ni treba, saj ima forma prednost pred vsebino. Zainteresirani državljani bi lahko denimo razmislili tudi o ustanovitvi stranke SLP – Slovenskih ljubiteljev piva, ki se lahko po potrebi marketinško preimenuje tudi v Slovensko ligo za pravičnost. Gotovo bi presegala ideološke delitve in delovala povezovalno na razdeljeni politični sceni. Slovenija je sicer edina država v EU, kjer so pravi modni hit stranke, ki se imenujejo kar po imenih predsednikov. Če sta bili pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami takšni Jankovićeva in Virantova, so zdaj to stranke Cerarja, Bratuškove in po svoje tudi Šoltesa. Gre za prvovrstno podcenjevanje volivcev. Očitno ti, ki stranke poimenujejo kar po sebi, menijo, da so volivci tako neumni, da jih na volivni listi ne bodo prepoznali, če stranke poimenujejo skladno s tem, za kar se zavzemajo. Celo v bivši Jugoslaviji takratnim komunistom ni prišlo na misel, da bi se poimenovali denimo kot Stranka maršala Tita.
Slovenija se v zadnjih dneh spreminja v pravi teater politične burleske. Kako naj sicer razumemo dejstvo, da novo nastajajoče stranke brez kakršnega koli resnega programa in brez kakršnih koli resnih ukrepov uživajo tako veliko pozornost medijev. Slovenija se tako počasi, a zanesljivo spreminja v nekakšen politični Disneyland, kjer v ospredju sploh niso več konkretni programi in ukrepi, temveč le simpatičnost in zabavnost kandidatov. Zdi se, da bi se pri nas v državni zbor z nekaj medijske podpore zlahka prebil tudi Miki Miška. Navsezadnje bi bil po trenutnih merilih kot vsesplošno simpatičen in zabaven lik idealni kandidat za mandatarja.