Predvolilna soočenja predsednikov strank se zdijo kot kakšen slabo posnet dolgočasen resničnostni šov. Težko se je znebiti vtisa, da sodelujoči politiki preizkušajo potrpljenje potencialnih volivk in volivcev. Višek vsega skupaj je bil četrtkov izpad Alenke Bratušek na komercialni TV, ko je v slogu slabo vzgojene prepirljivke namenila serijo očitkov Cerarju, češ da se je v pavzi med reklamami pogovarjal z Janezom Janšo. Ta njen izpad lepo manifestira vsebinsko praznost in nepomembnost letošnjih soočenj. V odmorih podobnih oddaj imajo asistenti v studiu nalogo, da prinesejo kakšen kozarec vode sodelujočim, vizažistka pa gostom, ki se pod kamerami malo bolj potijo, ponudi robček za brisanje potu. Sodelujoči gostje se med oglasi navadno neformalno pomenkujejo. Včasih poskušajo s kakšno šalo razbiti pretirano tremo in sprostiti napeto ozračje. Po oddaji pa voditelji goste prosijo, naj se kakšne pol minute še zadržijo v studiu in neformalno razpravljajo, tako da mine odjavna špica. Zato je skrajno tragikomično, da aktualna predsednica vlade napade svojega političnega tekmeca, češ da se je med odmorom pogovarjal z Janšo. Komično zato, ker je pač nekaj običajnega, da se s tistim, poleg katerega stojiš, tudi pogovarjaš. Tragično pa zato, ker je s tem pokazala, da je njen edini program širjenje nekakšnega strahu pred Janšo. In to v času, ko ta isti Janša prestaja zaporno kazen za sprejem neznane obljube na neznan komunikacijski način od neznane osebe na neznanem kraju in času. Aktualni predsednici vlade bi pač lahko nekdo povedal, da ne more svoje celotne politične kariere graditi na svoji obsedenosti z Janšo. Komično je tudi, da se trka po prsih, češ da je edino ona imela pred letom dni pogum prevzeti vodenje vlade. Pogum in pretirana ambicioznost glede na sposobnosti pač nista eno in isto. Na soočenju z njo je celo vsebinsko precej prazni in skoraj povsem nekonkretni Miro Cerar izpadel kot žrtev in s tem tudi moralni zmagovalec. Problem Cerarja seveda ni v tem, da je v odmoru spregovoril par besed z Janšo, pač pa v pomanjkanju konkretnih ukrepov. Njegov program namreč sestavlja vsega 26 power-point prosojnic brez konkretnih časovno opredeljenih ukrepov. Na splošno je problem slovenske levice, da ne ponuja vsebinskih rešitev za vsakodnevne težave ljudi in podjetnikov, temveč se raje ukvarja s formo in premalo z vsebino. Trenutna predsednica vlade očitno tega noče ali pa ne zmore razumeti, sicer si ne bi zabijala takšnih političnih avtogolov.
|
|
