Predsednik Pahor ima, poleg tega da zabava ljudstvo, tudi nekaj zelo pomembnih nalog. Med te spada predlaganje ustavnih sodnikov v imenovanje parlamentu. Gre za eno izmed najpomembnejših odločitev v njegovem mandatu, saj se letos zamenjajo kar štirje izmed devetih. Žal se vse bolj zdi, da postaja izbor novih ustavnih sodnikov predmet navadne politične trgovine.
Predsednik je bil neposredno izvoljen na volitvah, zato bi moral zaščititi svojo kot tudi integriteto ustavnega sodišča, tako da bi predlagal kandidate, ki so po strokovnih referencah najprimernejši. V zadnjih tednih pa smo priča razvrščanju kandidatov po politični shemi levo-desno, česar smo pri nas sicer že navajeni. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da se v Sloveniji za javne funkcije pogosto ne prijavljajo najboljši kandidati. Če bo tudi pri izboru novih ustavnih sodnikov prevladalo načelo politične podobnosti pred strokovno sposobnostjo, bo to še en slab signal za vse mlade strokovnjake.
Načelo »ni važno, kakšen je, samo da je naš« pomeni negativno selekcijo. Zaupanje ljudi v pravosodni sistem je že tako ali tako na zelo nizki točki, politična trgovina pri izboru kandidatov pa bo to zaupanje še bolj porušila. Pahor ne bi smel biti samo kurirček, ki parlamentu predlaga politično usklajene kandidate. Navsezadnje bi s tem zreduciral predsedniško funkcijo le na kurirsko funkcijo prenašanja pošte z imeni politično vnaprej usklajenih kandidatov v državni zbor. Ustavno sodišče bo v novi sestavi odločalo o vrsti pomembnih vprašanj. Zelo verjetno tudi o tem, ali je zakon o stabilnosti finančnega sistema, ki predvideva podaljšanje zastaralnih rokov za pregon bančnega kriminala, skladen z ustavo. Zakon je bil sprejet jeseni 2012, in če ustavno sodišče ne bi prepoznalo javnega interesa, bi lahko člen, ki podaljšuje zastaralne roke, zaradi retroaktivnosti razveljavilo. V tem primeru bi večina bančnega kriminala že zastarala. Zato izbor novih ustavnih sodnikov še zdaleč ni nepomemben, interesi v ozadju pa so gotovo veliki.
