LJUBLJANA – Vsem nam je najbrž jasno, da ima vsaka policija pri svojem delu veliko skrivnosti, predvsem takšne, ki jih mora skrbno varovati in jih ne more razkrivati, če ne želi s tem ogrožati številnih pomembnih in zahtevnih preiskovalnih postopkov, ki jih pač vodi. To ni sporno. Je pa še kako sporno, če leta 2017 policija neke države članice domnevno zgledno demokratične in pravno urejene Evropske unije deluje na podlagi tajnih (skrivnih) pravil, predpisov ali podzakonskih aktov ter se pri tem celo spreneveda, češ da je to nekaj samoumevnega.
Da je takšno početje policije najmanj zelo sporno, so v en glas potrdili udeleženci okrogle mize Inštituta za ustavno pravo. Organizirali so jo na pobudo nekdanjega predsednika ustavnega sodišča in ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma, na njej pa so se s tehtnostjo Šturmovih argumentov strinjali tudi drugi, nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Tone Jerovšek, nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič ter nekdanji pravosodni minister in dekan ljubljanske pravne fakultete dr. Rajko Pirnat. Dr. Šturm je namreč opozoril na skrb zbujajoče dejstvo: da policija niti članom Knovsa (parlamentarne komisije za nadzor nad delom obveščevalnih in varnostnih služb) noče razkriti vsebine dveh predpisov oziroma pravil, ki sta, čeprav sta tajna, podlaga za njeno delo. Prvi ureja potek izvajanja prikritih policijskih metod (postopek pridobivanje tajnih sodelavcev in njihovo registracijo), drugi pa razporejanje finančnih sredstev za posebne operativne namene (plačevanje tajnih sodelavcev policije).
Zakaj pa se z vsebino takšnih pravil ne bi smeli seznaniti niti člani Knovsa? Policija vztraja, da je ne more razkriti nikomur, saj bi, če bi jo, na primer, nadzorni parlamentarni komisiji, s tem razkrila metode svojega dela in rezultate slednjega na mah ogrozila.
plačevanje vedelo tudi njeno vodstvo.
Knovs ima pravico videti
Kot poudarja dr. Pirnat, je neki pravni akt lahko predpis in ima lahko učinke tudi zunaj organa, ki ga je sprejel, le v primeru, če ni skriven. Če se ga objavi. In ker gre v obeh znanih primerih za predpisa, njune vsebine policija nima pravice skrivati pred parlamentarnimi nadzorniki. Ker je takšno skrivanja v nasprotju s temeljnimi postulati pravne ureditve in preglednosti delovanja državnih organov. Dr. Jerovšek je dodal, da mora biti vsak pravni akt, ki nekemu organu daje določena pooblastila oziroma omogoča posege v pravice državljanov, javno objavljen, saj se v nasprotnem primeru policija pri svojem delu ne more in ne sme sklicevati na njegova določila: »Seveda sme tudi parlamentarni Knovs preverjati, ali je neka podlaga za delo policije zakonita!« Dr. Ribičič je dejal, da ni težko predvideti, kakšno odločitev bi sprejelo ustavno sodišče, če bi mu predlagali, naj presoja (proti)ustavnost nekega podzakonskega akta oziroma pravil, ki imajo vse značilnosti predpisa, a je tajen (so tajna), saj ni nikjer objavljen, četudi se policija nanj sklicuje pri svojem delovanju. Kaj to pomeni? Da je vsekakor v interesu vlade, da bodisi nemudoma odpravi le sporno tajnost pravnih aktov bodisi da oba – če meni, da sta pravna akta sicer sporna in ju takšna, kakršna sta, policija niti ne potrebuje – preprosto odpravi. Predsednik Knovsa mag. Branko Grims je resda prepričan, da vladni vrh žal zagovarja povsem enako stališče kot vodstvo policije: da se oba, skratka, požvižgata na protiustavnost tajnih predpisov. Četudi obe zelo dobro vesta, da predpisi, ki sploh niso objavljeni, ne morejo imeti pravnih posledic, da se, torej, niti državni organi nanje ne bi smeli (ne morejo) sklicevati pri svojem delu.
Nazaj v Orwellovo leto 1984? Že v nekdanji Jugoslaviji so pogumnejši slovenski pravni strokovnjaki začeli opozarjati na nepojmljivost sklicevanja na tajne predpise, ki jih je takratna oblast objavljala kar v prav tako tajnem uradnem listu. Po izbruhu afere JBTZ in začetku montiranega procesa proti štirim obtožencem so leta 1989 na ljubljanski pravni fakulteti ustanovili državljanski forum za odpravo tajne zakonodaje. Pozneje je bil tajni uradni list razglašen za protiustavnega, ustavno sodišče pa je sprejelo stališče, da pri nas ne smejo obstajati kakršni koli tajni predpisi. Se zdaj znova vračamo v čase, ko je lahko totalitarna policija z njimi navidezno legitimirala svoje rabote? Državni organi si jih očitno po potrebi spet napišejo po svoji meri. |
Policijski šefi niso vedeli?
Spomnimo se, kaj je bil povod za to, da je parlamentarni Knovs od policije zahteval, naj mu omogoči seznanitev z vsebino obeh njenih tajnih aktov. Gre za primer »hekerja« Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 plačani policijski informator (na željo policije naj bi najmanj 300-krat vdiral v račune različnih uporabnikov družbenega omrežja facebook). Toda policija je komisiji nazadnje omogočila zgolj seznanitev z vsebino cenzuriranih različic obeh aktov. Policija je sočasno celo zanikala, da bi za registracijo omenjenega tajnega policijskega informatorja in njegovo plačevanje vedelo tudi njeno vodstvo, šefa slovenskih kriminalistov in slovenske policije, Branko Japelj in Marjan Fank. Škandalozno, za to naj bi menda vedela le dva kriminalista s Policijske uprave Ljubljana, kot je v pogovoru za portal Pod črto potrdil tudi Ornig. O tem je na svojem blogu že junija lani zelo kritično pisal nekdanji notranji minister, poslanec SDS dr. Vinko Gorenak, ki je prepričan, da je vodstvo policije zagotovo vedelo že za registracijo plačanega sodelavca, prav tako pa tudi, da se ga je in kako se ga je plačevalo iz proračuna: »Če je Dejan Ornig z nezakonitim vdorom v elektronsko komunikacijo posameznikov nezakonito pridobival kakršne koli podatke in je policija na tem pozneje gradila kazenske ovadbe, potem je jasno, da takšnih dokazov ni mogoče upoštevati pred sodiščem.« Zdaj (po okrogli mizi uglednih ustavnih pravnikov) je, kot rečeno, nedvomno na potezi vlada. Pozneje, če bosta vlada in notranja ministrica mag. Vesna Györkös Žnidar pred spornostjo tajnih policijskih pravil še naprej tiščali svoji glavi v pesek, pa morda res že ustavno sodišče.
