Policija pri šlogarju zaradi črnih napovedi

MIRNA – Dovolite, da za hip pokukamo v pravljični svet Marka Breznikarja. In se mu pridružimo na kavi. Ta je v tistem že zavrela, skočila neukrotljivo čez rob in oblila zunanjo stran večje džezve. »Razlita kava je najboljša,« se je nasmehnil 60-letni čarodej in se prelevil v točaja. Na mizi je bilo razvrščenih šest skodelic. »Izberite si eno!« je velel. Izbral sem tisto z modrikastimi cvetovi. Pazljivo jo je natočil, fotografu, meni in še sebi. Lepo je zadišalo. Še preden pa smo nameravali narediti prvi požirek te tekočine »iz dveh in pol žličk sladkorja ter še šestih in pol kave«, je priporočil: »Skodelico postavite na krožniček, ta je obvezen!« Tedaj se je zagledal v mojo in fotografovo kavno gladino ter mahoma izluščil, da se je pri meni pokazalo nekaj v obliki čeveljčka in ladjice, »kar pomeni – potovanje,« na gladini fotografove je imel nekoliko več težav, »vidim več manjših elips, če jih je več, pomeni dobro zdravje, če jih je manj …« No, in? Jih je dovolj? »Bomo videli potem – v sami usedlini,« je odgovoril diplomatsko.

Po zadnjem požirku bo namreč zahteval, da kavno skodelico obrnemo in jo položimo nazaj na krožniček. Nakar bo sledilo – tako imenovano odpiranje. Šloganje. »Ampak ne kar takoj,« nas je še opozoril. »S silo se ne sme!« Najboljši trenutek za odpiranje kavnih skodelic, kot nam je prišepnil, je namreč tik pred sončnim zahodom. Pa ne v hiši, ampak zunaj!

Vsi se ga bojijo

Ko je nekdanjemu granikfirerju (žerjavovodji) pred petnajstimi leti umrla mama Rozalija, je šlo vse samo navzdol. Kmetija je v hipu propadla, znašel se je v areni zapuščinskih razprav. Takrat, leta 1997, je šel še enkrat na Krumperk – k vedeževalki Kati. »'Pri vas se bo odprlo,' mi je rekla.« In res se mu je. Ni sicer obogatel, mu je pa čarovnica, ki naj bi nosila velik predpasnik in imela kar devet otrok, predala prav posebno (vedeževalsko) moč. Tistega leta je začel – šlogati. Iz kave in kart. Poslej je Marko Breznikar – velikanski trn v peti. »Vsi se me bojijo!« je skorajda s ponosom podčrtal.

Nekje v podzavesti nam slehernikom še vedno migotajo časi čarovništva, copranja in poganskih izročil. Takšni, ki vedo nekaj več, nikoli niso bili najbolj zaželeni. In razumljeni. Do takšnih, ki tipajo in opazujejo prihodnost, imamo na splošno precejšnje strahospoštovanje. So nepredvidljivi. Mi pa kot bogaboječi. Tudi do Marka. Sploh ker nam znanost še dolgo ne bo razvozlala, kakšno vlogo ima tistih petdeset skodelic, ki jih je na vrtu pred hišo postavil na prekle in jih uperil proti sosedom. Prav zaradi tega naj bi ga soseda pred časom že dvakrat napadla, »umakni že skodelice«! S katerimi Marko uročuje tiste, ki jih ne mara. »Zakaj to počnem, je pa povsem moj problem!« je vihravo odrezal, a dal vseeno vedeti, da ga skodelice s strjeno kavno usedlino, če že nima nemškega ovčarja, magično varujejo, kar pa gre, kot pravi, marsikomu že hudo v nos.

Napad na šlogarja

Kot je šlo na primer njegovemu znancu iz okolice Mokronoga. Ta je konec avgusta pred Mercatorjevo trgovino opazil našega čarovnika. Ali je M. G. zmotila kavna skodelica, ki jo je Marko prevažal na prtljažniku svojega bicikla, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, se je pa takrat zagnal v Marka in ga že spet besedno izzval. »Zrihtaj mi penzijo!« Kot vselej mu je Marko tudi to pot povsem mirno obrazložil, da ni pravnik in naj se raje obrne na tiste, ki so za to pristojni. (Vedeti je tudi treba, da se Marko s svojim talentom, ki ga ima od leta 1997, nikoli ne šopiri, hvali, kaj šele služi.) Ko je M. G. slednjič le ugotovil, da mu Marko ne želi pomagati in da več kot očitno ne bo nič od predčasnega penziona, mu je tako zavrelo, da ga je podivjano napadel. »Verjetno ga moti, ker se ukvarjam z obračanjem kavne usedline,« je premišljeval pol leta pozneje, »v katerem mi je M. G. z močnim udarcem v glavo poškodoval možgane, zaradi česar bom imel trajne posledice, kar je pokazal tudi CT glave.« Iz izvidov je razvidno, da je utrpel močan udarec po desni strani lobanje, doživel možganske spremembe, tudi krvavel je. Kar je izpričal tudi policiji.

Grozilno pismo

Ker pa se ni nič zgodilo, še več, pravi, da ga nihče (od pristojnih) ne jemlje resno, se je Marko Breznikar lotil tistega, čemur najbolj zaupa, čarovništva. Meni nič in tebi nič je brž namešal tiste z naskokom najslabše pikove karte in svojemu napadalcu 12. 12. poslal kopijo z osmimi strahotno slabimi kartami – in s pripisom: »Zdaj vidiš, kaj si napravil. Bolečine so nevzdržne, boleče ter pereče. Že pred novim letom 2015 boš crknil ali pa se januarja 2015 obesil. To kažejo najslabše vedeževalne karte.« Podpisal se je kot Šlogar.

Že kmalu zatem je na njegova vrata potrkal policist. V rokah je imel kopijo s smrtonosnimi kartami in se menda, kot je dejal bradati Marko, ves tresel. »To je vendar grozilno pismo!« naj bi mu dejal. »To je za kazenski pregon!«

»Ko me je udaril, pa ni bilo?« je vskočil Marko. »Poleg tega to ni bila nobena grožnja, to je bilo vedeževanje!«

Na starega leta dan je svojega napadalca že spet zasačil. Pri Bukovcu. A se je raje umaknil. Čeprav mu je prerokoval vse najslabše, njegov sovražnik še kar diha, prerokba se torej ni uresničila, smo ga spodbodli. »Je še čas …« je kot blisk odrezal. »Lahko pa karte še enkrat obrnem,« se je še hudomušno nasmehnil. »Vem, da se je povsem predal pijači.« In koliko časa mu Marko potemtakem še daje? »Tega pa ne bom povedal, skrivnost ostaja v meni!«

Elipse in ladjice

»Zasukaj in pokrij!« je tedaj zaukazal. Rahlo smo zavrteli skodelico in obrnjeno položili na krožniček. Tokrat nismo čakali povsem do sončnega zahoda in smo že prej stopili do njegovega svetišča, kjer skodelice s strjeno kavno usedlino visijo na preklah in vse bolj jezijo sosede.

Zadnjič mu je njegov sosed, ki prodaja vozila, med drugim dejal: »Ja, madonca, pa kaj si spet zacopral, prav ničesar ne prodam.« »Da me ne boš uničil?!« pa se je ustrašil oni delavec, v čigar kavi mu je našel ladjo, sekiro in križ, vse najslabše, smrtno nevarnost.

»Odprita ju!« nama je končno velel. Nadel si je očala in vzel najprej mojo skodelico. Dvignil jo je malo višje in jo v soju sončnih žarkov – mirno in zavzeto obračal ter si jo ogledoval. Nato je spregovoril: »Tu so manjši precepi, tule je en majhen spor, tu en večji, spodaj je pa ladjica, vidim tudi otok s cerkvico.« Preden je spregovoril o fotografovi usedlini, je spet dolgo razmišljal. »Elipse, veliko elips …« Spet jo je obračal, zdaj v eno, zdaj v drugo smer. »Nič drugega ne bom rekel kot to, da imate enega velikega sovražnika, ki se ga boste morali čim prej znebiti!«

Marko Breznikar je čarovnik z Mirne, ki si brado pušča od junija pa do aprila. Je strah in trepet tistih, ki verjamejo v črno magijo.