Poletna osvežitev od Medvod do Tacna

Reka Sava je gotovo ena izmed najbolj izkoriščanih slovenskih rek. Vsepovsod je polno jezov hidroelektrarn, in kot kaže lakota po električni energiji, jih bo v bodoče le še več. Prav na robu Ljubljane, med Medvodami in Tacnom, pa je odsek, ki je še prav takšen kot nekdaj. Spust v žgoči vročini poletja po reki je prava osvežitev in doživetje koščka narave na robu velikega mesta.

Zapeljemo se torej do cestnega mostu pod hidroelektrarno v Medvodah. Hidroelektrarna je bila ena izmed prvih velikih gradbenih dosežkov povojne Jugoslavije. Nerodna reč pri njeni zgodovini je, da je bila zgrajena deloma s prisilnim delom, deloma pa s t. i. prostovoljnim, udarniškim delom. Železna konstrukcija prejšnjega mostu žalostno rjavi na travniku pod mostom, mi pa se ob tem pogledu lahko že lotimo mukotrpnega napihovanja rafta. Kakor je rafting čudovita zadeva, je obvezno pumpanje od nekdaj odvečno. Vse pa se spremeni, ko se spravimo do brežine in zaveslamo.

Kar naenkrat zadiši po reki in kulturna krajina se spremeni v divjino. Jez in tovarniške zgradbe Donita ostanejo nekje zadaj. Že po nekaj metrih se začno prve brzice. Tako za pokušino. Brez posebnih težav se zapeljemo preko lehnjakovih pragov in z desne se nam pridruži pritok Sore. Za sotočjem se reka nekoliko umiri in zdaj se lahko razgledamo naokoli. Kar naenkrat se zavemo, da na reki vse vrvi od življenja. Predvsem je veliko vodnih ptic. Mlakarice in belke spadajo med race. Za večjo eksotičnost pa poskrbe ponirki, veliki žagarji, čaplje in rečni galebi.

Na reki vlada samota. Sliši se le šumenje valov in tu in tam se vidi kakšnega samotnega ribiča, ki poln upanja pomaka trnek v vodo. Tik nad Mednom reka zavije na levo. Takrat dobi Sava še en pritok, in sicer potok Malevščico, ki pomeni naravno mejo med Medvodami in Ljubljano. Pred nami se pokaže kopasti vrh Grmade. Rečni tok se umiri in povsod so prodnate plaže, na katerih najdejo osvežitev številni obiskovalci. Predvsem ob nedeljah na njih svoj prostor najde prenekateri žar.

Nekoliko nižje reka zavije na desno. Tu je najtežji del poti. Nekdaj je tu stal jez, namenjen preusmeritvi vode na mlin. Jezu in mlina že davno ni več, je pa ostala brzica, preko katere je treba s kar nekaj previdnosti.

Nekaj sto metrov nižje najdemo še prvovrstno tehniško zanimivost. Med Mednom in Vikrčami je postavljen samosvoj viseči most, namenjen pešcem in kolesarjem. V celoti lesena konstrukcija je pokrita s streho, kar je v Sloveniji posebna redkost.

Na tem delu se raftarjem, ki se spuščamo po reki navzdol, pridružijo kajakaši iz Tacna. Na naši levi je prodišče, imenovano Plaža, nato pa se Sava spremeni v jezero. V Tacnu je namreč že naslednja hidroelektrarna, pod njo pa znamenita kajakaška proga.

Priveslamo do kajakaškega centra. Povzpnemo se po stopnicah na dvorišče centra in se zavemo, da smo se imeli preprosto lepo.