Danes je prvi poletni dan. Poletje pa je čas počitnic. Tistih pravih in kajpak od prve do zadnje minute krvavo zasluženih; vsaj moj sin trdi tako. Ki ima šolo rad prav zaradi počitnic. Pa najsi gre za pomožne krompirjeve, božične, zimske, prvomajske ali prave poletne. Šolske počitnice so tisti čarobni čas, ko so mlade misli na paši, ko je mukotrpna obveza učenja nekje v neskončni prihodnosti. Čeprav sta do jeseni vsega debela dva meseca. Ob koncu šole strgani in oguljeni zvezki ter knjige pa kajpak niso znak kake objestnosti, temveč nenehnih stisk, ki so s počitnicami hvalabogu izpuhtele. Vsaj začasno.
Vsakdo na tem svetu ima sošolca, sošolko. Se spomnite katerega, ki je imel šolo resnično rad? Če se, se mu v življenju zanesljivo ni posrečilo nič pomembnega. Imel je status piflarja, punce ga niso marale, bil je mozoljav, danes je v kaki grebatorski službi. Normalni ljudje šole ne marajo. Zato pa obožujejo počitnice. Šola in pouk sta njihova kolateralna škoda. Le nekaj je v tej neizprosni logiki narobe: tega, da so šolske počitnice daleč najlepša in povrhu še povsem resnična pravljica, se zavemo šele, ko smo že dolgočasno veliki. Kar je neizmerno žalostno, krivično. Nikakor se ne moremo – in to z vso vednostjo, ki jo premoremo – vrniti v preteklost, ki bi bila rada prihodnost. Otroštvo je pač eno samo. Ko si velik, veš, da je nekoč bilo; ko si majhen, ga živiš. Zatorej pomagajmo otrokom izživeti pravljico, ki jim pripada med junijem in septembrom! Tudi tistim, starejšim, ki so končali srednjo šolo in se skrito ali odkrito veselijo vstopa v življenje odraslih. V odraslo svobodo, ki je večja in popolnoma drugačna od vseh dotedanjih svobod. Na poti do nje je še vse mogoče, dovoljene so sanje, vsi cilji so na dosegu roke. Nikjer nobene obveznosti, nobene dolžnosti, le eno dolgo vroče poletje, v katerem se bo zgodilo toliko čudovitega, vznemirljivega. A nemara jim bodo to zadnje prave počitnice. Pri osemnajstih se pač začnejo dogajati usode. Vsaka zase, vsaka drugačna. Kaka tudi srečna, a večina manj lepih, celo nesrečnih. Nenadoma vse bejbe ne bodo enako lepe, vsi fantje enako postavni, majhne skrbi bodo postajale velike.
A do tam so na srečo še počitnice. Nirvansko stanje telesa in duše. Ko je jesen še neznansko daleč. Naj tam ostane!
