Poldetove gibljive jaslice občudujejo in posnemajo

Pred štiridesetimi leti se je Polde Nagode z Ravnika v logaški občini v ljubljanskem centru strokovnih šol učil za avtomehanika. Okoli božiča si je šel k frančiškanom na Tromostovju ogledat gibljive jaslice: »Zaželel sem si, da si jih tudi sam naredim, ko bom imel svoj dom. Ko sem se jih pozneje res lotil, sem uvidel, da ni vse tako preprosto, kot sem si bil mislil.«

Procesija po maši

Prve gibljive jaslice je Nagode naredil v Velikem Otoku, streljaj od vhoda v Postojnsko jamo, ob vselitvi v novo hišo leta 1988: »Pri njih se je v dnevni sobi z mojimi štirimi vred zbralo 21 otrok, toliko jih imamo z brati in sestrami.«

Nad jaslicami je razpel moški dežnik, ki je simboliziral nebo, vsako naslednje leto pa jih je obogatil s čim novim. Na uho so prišle tudi postojnskemu dekanu Vladimirju Pirihu, ki si jih je prišel ogledat, tudi malo pokritizirat: »Potem pa je pri maši povabil ljudi, naj gredo k nam pogledat jaslice, ki jih poganja 10 elektromotorjev.«

Nagodetova hiša stoji blizu cerkve, stavbi ločita le daljša vrtna leha in majhno vaško pokopališče: »Po maši je naši družini sledila procesija faranov. Toliko jih je prišlo in zanimale so jih tolikere podrobnosti, da si z ženo niti kosila nisva uspela privoščiti. Šele ko se je zvečer umirilo, sva si ga lahko. So pa prihajali še naslednje dni, kar me je spodbudilo, da sem vsako leto kaj dodajal.«

Marija naredi bohka

Leta 1996 je Nagode v tovarni doživel delovno nesrečo. Medtem ko je popravljal okvaro na viličarju, se je odlomil vijak, da se je razlilo hidravlično olje, vilice pa so treščile nanj: »S poškodovanimi hrbtenico, lopaticama in nogama sem 13 dni odležal v bolnišnici. Ko sem prišel na pregled, pa so presenečeni zdravniki ugotovili, da je noga tudi zlomljena – česar ob bolnišničnem zdravljenju niti odkrili niso, tako zelo sem bil poškodovan.«

Jaslice pa so doživele razcvet: »Ker sam nisem mogel, so jih bratje iz dnevne sobe odnesli v garažo. Imel sem ljubi čas, da sem jih med okrevanjem dograjeval na garažne prostorske mere. Stalni prostor so dobile v garaži tudi zato, ker je obiskovalcem dostopnejša kot dnevna soba.«

Največji izziv sta bila prizora Marijinega oznanjenja in Jezusovega rojstva: »Ko mi je uspelo, sem bil ves srečen, obenem pa sem že razmišljal, da bi podobno dodelal še druge prizore.«

Pred devetimi leti mu je umrla žena Danijela: »Zelo dobro sva se razumela, bolečino izgube sem premagoval prav z izpopolnjevanjem čustvenega trenutka, ko Mariji angel napove rojstvo božjega otroka. Pri vseh prizorih sem sledil svetopisemskim opisom, ki pa dopuščajo dovolj interpretacijske svobode. Tako moja Marija doživi angelov obisk na poti, pred njim poklekne, se prikloni in dvakrat z rokama naredi bohka (sklene roke).«

Obisk doktorja jaslic

Pred leti je Nagode brezjanskega patra Leopolda Grčarja, doktorja jaslic, povabil, naj si pride ogledat njegove, da bi jih ocenil pa še kaj nasvetoval: »Po ogledu je rekel, da bi moral odvreči lenuha, leseno ograjo pa zamenjati s pleteno, ki bi ponazarjala mejo med svetnim in posvetnim. Je pa ob dogovarjanju obiska pater poudaril, da več kot pol ure ne bo utegnil. Ostal pa je štiri ure – tako bogato debato sva imela.«

O tem, da je dobil v okolici že nekaj posnemovalcev z gibljivimi jaslicami, naš sogovornik pravi: »Naj se kar razširjajo, nisem nič ljubosumen. Se pa marsikdaj sprašujem, zakaj sem se jih sploh lotil. Zase jih že nisem delal, ampak zato, da jih še kdo pride pogledat – in to je zame najlepše darilo za ves vloženi trud.«