V Luksemburgu so izračunali, da smo v Sloveniji v letu 2012 dosegli zgolj 79 odstotkov potrošne moči povprečja EU 27. Leta 2008 smo bili menda že blizu povprečja EU 27, kar kaže, da so bili vse investicije in vlaganja od osamosvojitve zgrešeni.
Pred leti sem spoznal Islandca, ki je pripotoval v Slovenijo, najel hišo in začel posel. Zakaj hišo? Stanovanje je cenejše. »Ni. V hiši lahko živim in hkrati delam, sicer bi moral pisarno najeti.« Prosto po Funky Business danskih ekonomistov K. A. Nordströma in njegovega prijatelja J. Ridderstråla, ki sta že pred leti jasno povedala, da ni pomembno, kje študirate, saj so učne vsebine povsod enako dostopne, v San Franciscu, Manili ali Ljubljani, da za družinski posel ne potrebujete steklene stavbe, ampak pol garaže ... Izkazalo se je, da za tako preprosto razmišljanje nismo dovolj odrasli. Do leta 2008 se doma ni splačalo peči kruha, rekli so, da je bolje vlagati denar v sklade in delnice, ne v pridelavo in proizvodnjo, da je razmišljati o 85-odstotni samopreskrbi s hrano starokopitno ipd. Avtorje vsega naštetega še danes poslušamo po televiziji ... seveda gonijo prav nasprotno.
Potem sem odpotoval na Islandijo, na otok Vestmannaeyjar, da bi v živo videl orke. Niso prišle, našel pa sem domačina ... »Nas kriza ni prizadela, oni tam v Reykjaviku so se nekaj igrali, za nas je morje dovolj veliko! In kaj bi vi naredili z milijonom evrov?« me je vprašal. Oohhh, sem smeje se zavzdihnil in začel naštevati ... »Ne, ne, izgubili bi jih. Denar ni riba, ki jo lahko primeš in trdno držiš, sicer ti pobegne. Z denarjem ne znamo ravnati, z ribami pač ...« je končal. Islandci so po štirih letih spet bogati, tako bogati, da se že otresajo turistov, ki si želijo ogledati njihov čudež. Čudeža v resnici ni. Ribič z Vestmannaeyjarja se v uro vožnje oddaljeni Reykjavik odpelje morda dvakrat na leto. »Pogosto!« se je nasmehnil. Pa v čem je vaša skrivnost, sem ga vprašal. »V tem, da so naši predniki Vikingi vsakega, ki je na plovbi težil in ogrožal skupnost, vrgli čez krov.« Zato se tudi danes islandski otroci igrajo previdno, vsaj nekaj metrov od morja, ki poleti doseže 6 °C. Pol garaže in eno ribo, torej.
