Poklon staršem, čebelam in čebelarjem

Franci se je iz Vopovelj priženil na domačijo Pr' Povlič. Z ženo Ančko sta zgradila novo hišo, stara domačija pa je sčasoma začela propadati. Pred leti sta sklenila, da jo bosta obnovila in v njej uredila muzej.
Franci je v svojih 30 letih začel uresničevati tudi otroške želje – da bo čebelar. Leta 1980 je kupil prve tri panje. V najboljših časih je imel okoli 100 družin, danes jih ima še 40. Včlanil se je v Čebelarsko društvo Cerklje, šest let je bil tajnik, 16 let pa predsednik Čebelarskega društva Cerklje.

Ogled sva začela enako, kot gospod Strupi po muzeju vodi obiskovalce. »Pozdravljam vas v imenu žene Ančke in svojem imenu. Pozdravljam vas tudi v imenu župana Cerkelj Franca Čebulja, saj je muzej v turistični ponudbi občine. Naj vas opomnim, da je pri vhodnih vratih majhen zvonec za izpolnitev velikih želja, ki jih vsak obiskovalec prinese s sabo. Koliko predmetov imam, ne vem, a zame je vsak dragocen, ker ima vsak svojo dušo in zgodbo. Veselo ali žalostno. Če bi znal pisati kot pisatelj Josip Jurčič, bi lahko napisal zanimivo povest o tem, kaj se je dogajalo z najstarejšim predmetom, skrinjo iz leta 1759.«

V muzeju je šest sob, vsaka ima svojo vsebino

V prvi je v obliki satja napisanih 50 darovalcev iz vse Slovenije, ki so mu podarili kakšen predmet za zbirko. Številne je našel med kosovnimi odpadki. Kakšen eksponat res ni prvorazreden, a Franci spoštuje vse, kar je starinsko. Tudi takšni predmeti razodevajo preteklost. Najzanimivejša v prvi sobi je skrinja iz leta 1867. V njenem skritem predalu je našel obesek na vrvici, ki je pripadal vojaku v prvi svetovni vojni. Na sredini je točkovan, da so ga lahko polovico odlomili, če je padel, in ga dali svojcem. Očitno je tisti, ki ga je nosil, preživel prvo svetovno vojno.
Druga soba je soba ženinih prednikov, ki so živeli v hiši, izvirajo pa s Štefanje Gore. Tete so bile predice. Iz vasi pod Krvavcem so jim nosili ovčjo runo v prejo. Z orodjem, ki je razstavljeno: pripomočki za česanje volne, kolovrati, vretena, so volno pletle v klobčiče.
Tretja je čebelarjeva soba. Tu je stara preša, s katero so stiskali satje, da je iz njega pritekel med. To tehnologijo so uporabljali do leta 1900, ko se je začelo čebelariti z listovnimi panji (AŽ-panji) in je bilo treba spremeniti tudi tehniko točenja. Sprva so bila točila iz lesa, danes pa se med toči s centrifugo v sodih iz nerjaveče pločevine.
Slovenci smo edini na svetu, ki čebelam poslikamo dom, poudari Franci. Razstavljenih je nekaj starih originalnih in nekaj replik panjskih končnic. Panjska končnica z motivom goloba miru naj bi bila stara približno 150 let.

Četrta soba je kombinacija predmetov čebelarstva in kmečkih del. V levem kotu je kmečka peč, nasproti, kot je bilo to v navadi, pa več kot 200 let star bogkov kot.
»Peta soba je v spomin na mojega očeta, ki je bil čevljar. Bil je strog, vendar blag človek.« Tej očetovi lastnosti je pripisati Francijevo natančnost pri urejanju muzeja, hiše in vrta. V sobi so čevljarsko orodje, stroj za šivanje škornjev, stari čevlji.
V naslednji naju je pričakal medved, eden od predstavnikov sovražnikov čebel. Med temi so predstavljeni še sršeni, ose, metulj smrtoglavec in miši.
Ančka in Franci Strupi za obiskovalce muzeja vedno pripravita pogostitev z domačimi izdelki: aperitiv za dobrodošlico, topli ali hladni domači čaj, domače pecivo, pokušino medu. Po ogledu lahko obiskovalci kupijo čebelarske pridelke.