V Clevelandu, ki mu pravijo kar ameriška Ljubljana, živi približno 80.000 slovenskih izseljencev oziroma njihovih potomcev. Domala vsi pa v tem največjem slovenskem mestu zunaj države zagotovo poznajo eno ime: Joe Valenčič. Ta poklicni Slovenec, kot pravi sam sebi, je z neverjetno aktivnostjo in vztrajnostjo iztrgal pozabi dragocena pričevanja o bogatem glasbenem izročilu slovenskih izseljencev na tleh novega sveta.
Prav v minulih dneh je bilo mesto v znamenju tradicionalnega festivala slovensko-ameriške polke, zelo značilne narodnozabavne glasbe, ki ima stoletno tradicijo in ji pravijo kar cleveland-style polka. Konec septembra so se ob zvokih harmonike in pri dobro obloženih mizah na posestvu Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), največjega zavarovalniškega združenja ameriških Slovencev v Kirtlandu, zbrali na tradicionalnem festivalu kranjskih klobas.
Yankovic, kralj polke
Prve plošče slovenske polke s slovenskimi besedili so posneli leta 1917 v New Yorku, pripoveduje Joe Valenčič, zgodovinar, nekdanji kustos v clevelandskem mestnem muzeju, grafični oblikovalec, filmoljub, ki je zelo zgodaj začel odkrivati čar fotografije ter strast do filmske kritike. Ta zvrst glasbe, v katero so izseljenski ansambli vnašali elemente jazza, soula, countryja in drugih zvrsti, a je vseeno ostala polka, je bila izjemno priljubljena, a ne le med Slovenci. S to glasbo in harmoniko je najbolj zaslovel Frank Yankovic, ki je prodal več kot 35 milijonov plošč. Kralj ameriške polke in prejemnik prestižnega grammyja si je prislužil tudi častno mesto v Dvorani slavnih (glasbenikov) leta 1987 ustanovljenega edinstvenega glasbenega muzeja v Clevelandu. Nazadnje so ga počastili tudi tako, da je v rojstnem Clevelandu dobil še svoj trg.
Z raziskovanjem arhivskega gradiva ter zbiranjem gramofonskih plošč in drugih zapisov je Joe Valenčič odkril pravo zakladnico slovenske glasbene in neverjetno zanimive zgodnje filmske ustvarjalnosti. V glasbenem muzeju in Dvorani slavnih se tako poleg več tisoč plošč, fotografij, filmskih zapisov, vrste harmonik in drugih inštrumentov ter eksponatov nizajo imena, kot so Richie Vadnal, Walter Ostanek, Joey Miskulin in še mnogo drugih. Njihova popularna glasba je polnih pet desetletij odmevala pod taktirko prav tako legendarnega radijskega voditelja Tonyja Petkovška, ki je pred kratkim praznoval zlati delovni jubilej – za radijskim mikrofonom.
Slovenci v Hollywoodu
V že omenjenem letu 1917, ko so v Clevelandu in drugje po Ameriki nastajali slovenski kulturni domovi, čitalnice, dramske in glasbene skupine, je svojo prvo ploščo prav tako v New Yorku posnela slovenska igralka Avgusta Danilova. Pa tudi sicer se je, kot je Valenčič izbrskal iz različnih virov, več slovenskih imen bolj ali manj uspešno uveljavilo v hollywoodskih filmskih studiih: Rozalija Sršen je postala Zalla Zarana, pa dve generaciji družine Dolenz in drugi.
Nekoč značilno priseljensko okolje se je korenito spremenilo
Mladi so se razpršili, slovenščino obvlada le še peščica starejših, na različnih vplivnih mestih v politiki, stroki in družbenem življenju se uveljavlja že peta generacija slovenskih korenin. Joe, ki je ob podpori sestre, pred kratkim upokojene operne pevke in pedagoginje Cilke Dolgan in številnih ameriških ter slovenskih strokovnih sodelavcev in prijateljev že zbral in javnosti predstavil obsežno arhivsko gradivo, vidi v tem nove izzive. Poslušalce najbolj osupne, ko Joe imena, dogodke in kraje niza na pamet. Njegovi prsti se občasno vajeno sprehodijo po računalniški tipkovnici le zato, da predavanje popestri z izvirnimi fotografijami postavnih fantov, brhkih deklet, filmsko izklesanih modelov, šarmantnih gospodov in gospa ter simpatičnih poskočnic v slogu Moj glažek je prazen, No pivo today... Joe Valenčič med obiskom v domovini.
Slovenski glasbeniki iz Ohia
Slovenski glasbeni muzej z Dvorano slavnih je umeščen v Euclidu, predelu Clevelanda, kjer so živeli vodilni ustvarjalci in poustvarjalci te zvrsti glasbe, kot so Frank Yankovic, Johnny Vadnal, Johnny Pecon in drugi. Med najdragocenejšimi ohranjenimi muzejskimi predmeti so plošče slovenskih glasbenikov iz leta 1916 in harmonika Franka Yankovica, s katero je 20 let razveseljeval številno občinstvo.
