Še danes ne razumem staršev, ki svojemu otroku v dobri veri govorijo, da je največji uspeh v življenju dobiti službo v javni upravi ali v velikem sistemu, ki je priklopljen na državne jasli. »Glej, da se boš učil in z zvezami dobil delo na občini ali v banki,« so dobrohotne sugestije in pobožne želje povprečnega Slovenca.
Zaskrbljena mama togotno navrže prodajalki, s katero se že desetletja vsak dan srečuje v trgovini: »Veste, naša Tina je ostala v Ljubljani, dela pa v neki agenciji, še sama ne vem, kaj, pa tako priložnost je imela tu, v Celju, na občinskem uradu.«
Tina je ena tistih študentk, ki je za sobico v najemniškem stanovanju garala v oglaševalski agenciji od jutra do večera in si v petih letih pridobila mnoge izkušnje na področju digitalnega marketinga. Danes je menedžerka družabnih omrežij podjetja, ki upravlja kompleksne in digitalno usmerjene blagovne znamke. Zasluži 2500 evrov neto in potuje po vsem svetu. Vse življenje so se jo trudili indoktrinirati, da so najboljše službe tiste od sedmih do treh, po možnosti za okencem, saj takrat res nekaj veljaš in imaš nadzor nad sosedi na vasi. Toda odločila se je drugače in – ni ji žal. Razvija se v panogi, ki dobiva vse večjo veljavo in pomen. Plače na tem področju niso slabe. To, da danes dela v Ljubljani, jutri pa na Dunaju, je za njen značaj prednost, saj dinamičen in kreativen način dela še spodbuja njeno ustvarjalnost. Skratka, Tina je ena od predstavnic generacije Y, ki že zdaj opravlja poklic prihodnosti.
Pogovor z agentko v agenciji za kadre mi da misliti. Potarna, da bi imeli bistveno več zaposlenih, če bi imeli dovolj računalniških programerjev, sistemskih administratorjev, specialistov za digitalni marketing, kreativnih tržnikov, ki razumejo produkte off-line in on-line.
Če generacija babyboomerjev ceni redno zaposlitev v sistemu javne uprave, naj s svojim mišljenjem ne dela medvedje usluge potomcem, pogosto nerazumljenim pripadnikom generacije Y, ki jih mnogi menedžerji obravnavajo kot visokoleteče in nerealne. Da ne bo pomote, nič ni narobe z redno službo. Za to bi morala poskrbeti država v javnem in zasebnem sektorju. Če bi res spodbujala stimulativno gospodarsko okolje, bi bil danes seznam ukrepov za sestavo proračuna bistveno manjši, vroče krvi med rajo in bede pa veliko manj.
