KRANJ – Polovica leta je mimo. Z mislimi med vrhovi, kjer je še vedno najti kakšno zaplato snega, smo se skozi statistične podatke prepričali, da je najpogostejši razlog za gorniške nesreče še vedno zdrs, ki je posledica več dejavnikov. Ključno vlogo igra slaba pripravljenost na turo, med kar lahko mirno štejemo znano slovensko lastnost – precenjevanje lastnih sposobnosti. Predvsem zahtevnosti poti navzdol se ljudje ne zavedajo. Ta je v večini primerov nevarnejša zaradi utrujenosti in nepozornosti.
Gore so nepredvidljive
»Med najpogostejše vzroke štejemo še malomarnost, neupoštevanje pravil hoje, objestnost, nepravilno ali pomanjkljivo opremljenost, skratka slabo pripravo na turo,« pove predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Igor Potočnik in dodaja: »Gore so specifično okolje, kjer lahko vsaka pomanjkljivost konča življenje. Ne poznajo polovičarstva, kamor lahko štejemo premalo izkušenj, velikokrat tudi neprimerno opremo ali nepravilno obutev. Veliko ljudi se v gore odpravi po trenutnem navdihu, kar je precejšnja napaka.«
Prvi mož zveze gorskih reševalcev se zaveda, da se je prava gorniška sezona šele dobro začela: »Bližamo se številki 200 intervencij gorskih reševalcev v tem letu, kar pomeni, da bomo imeli več kot 400 intervencij do konca koledarskega leta. Letos imamo precej opraviti s tujci, predvsem kadar zaidejo s poti. Ne poznajo terena, ne vedo, kod gredo poti, slaba priprava na turo je skorajda pravilo, njihova oprema pa tudi ni ne vem kaj. Mladina iz tujine je najbolj nespametna, ko stopi v naš gorski svet. Razen da jih opozarjamo, ne moremo nič drugega.«
Lani so morali gorski reševalci z gora prenesti 19 preminulih gornikov, letos jih je v klasičnih gorniških nesrečah umrlo sedem. Kaj lahko pričakujemo? »Upam, da jih ne bo več. Niti enega,« se proti vrhovom ozre Potočnik, nato pa dodaja: »Gore so nepredvidljive, pred nami pa sta še skoraj vse poletje in jesen. Ljudje si želijo v čim krajšem času veliko doživeti. To je predvsem značilnost tujcev, ki ne pridejo le v naše gore, ampak gredo tudi na morje. Našim domačim obiskovalcem nimamo česa očitati, čeprav opažamo, da je v porastu segment bolezenskih stanj, slabosti, infarkti, dehidracije. Več bi morali misliti nase. V teh vročih dneh je treba precej zgodaj na turo. Ko je vroče, ni prijetno, pa še nevarno postane. Če povem preprosto: prima je, če si na vrhu že ob desetih dopoldne.«
Profesionalni prostovoljci
Med našimi 17 postajami GRS so najbolj obremenjene postaje Bohinj, Mojstrana in Tolmin, velik pritisk se kaže na Kamnik. Ali reševalci lahko zdržijo napore in upravičijo pričakovanja javnosti, ki so kljub temu, da so gorski reševalci popolni prostovoljci, nadvse visoka? »Večina postaj ima dežurne ekipe, največkrat pokličejo tisto na Brniku, ki posreduje s helikopterjem. Ob tem podam v javnost podatek: dežurni gorski reševalec, recimo na postaji GRS Bovec ali GRS Koroška, na dan dežurstva ne dobi nič, niti evra plačila. Člani helikopterske ekipe z Brnika prejmejo 21 evrov dnevnice in povrnjene stroške za pot od domačega kraja do Brnika in nazaj.« Vendar se je treba obnašati kot popolni profesionalec. Potočnik pove: »Javnost to od nas zahteva. Ni nas možno primerjati z nobeno podobno enoto na področju intervencij. Smo prostovoljci z visokim, profesionalcem enakovrednim znanjem prve pomoči in tehnik reševanja.«
Po gorah brez telefona v roki Kombinacija zahtevnega gorskega sveta in neizkušenosti lahko pripelje do hudih posledic, zato pri GRZS apelirajo na vse lovce na pokemone, da jih ne preganjajo po gozdovih in gorah. Mobilna igra pokemon go v bistvu ponuja možnost, da odidemo ven in v resničnem svetu prek aplikacije iščemo in lovimo pošastke. Igra je dejansko razmeroma dober izgovor, da zapustimo stanovanje ali hišo in se vsaj nekoliko naužijemo sonca ter svežega zraka. A verjetno bi bilo bolje, da bi to storili brez telefonov v rokah, še posebno v gorah, opozarjajo gorski reševalci. |