Pogledi Slovenije na ogled: Domačija spominov Samec

V  zaselku Gradišče nad Jablaniško dolino na lepi razgledni točki stoji cerkev sv. Marije Magdalene. Prvi zapis o njej je iz leta 1526, v naslednjem stoletju je polihistor, risar, zbiratelj in založnik Janez Vajkard Valvasor cerkev upodobil v ozadju na risbi gradu Bogenšperk v Slavi vojvodine Kranjske. Leta 1944 je bila požgana, le zvonik je ostal nepoškodovan. Jože Plečnik je zasnoval načrt za novo, a žal ni bil izveden, leta 1968 pa so jo vaščani in okoličani po stari osnovi obnovili. Nekoč je na njenem kraju kot obramba proti Turkom stalo utrjeno gradišče. Poleg cerkve je na vzpetini arheološko najdišče prazgodovinske halštatske naselbine. Izkopanine hranijo na Dunaju. Pod cerkvijo, v Gradišču (pri Litiji), živita zakonca Amalija, po domače Malči, in Marko Samec. Skupaj sta že dolgo, letos praznujeta zlato poroko. Iz orlove perspektive seže pogled iz njune hiše v slikovito Jablaniško dolino. Vsako prvo soboto aprila Društvo za razvoj podeželja LAZ priredi 15 kilometrov dolg pohod po Jablaniški poti. Udeleženci obiščejo ekološko in etnološko zanimive kmetije, tri cerkvice in uživajo v lepih razgledih na kamniške in julijske vrhove ter vse do Snežnika. Sestavni del pohoda je ogled razstave, vsakič z drugačno tematiko, v Domačiji spominov, kot sta Samčeva poimenovala svojo hišo.

Zamisel za prirejanje razstav se je porodila, ko sta leta 2005 pohodnikom pokazala nekaj predmetov iz svojega družinskega spominskega sklada. Ta obsega nekaj tisoč primerkov. Malči in Marko zbirata knjige, stare fotografije, razglednice, znamke, novce in bankovce, značke, ure, fotoaparate, radijske sprejemnike, dokumente, zemljevide, turistične prospekte, gramofonske plošče, stenske slike, koledarje, reklamne nalepke, vžigalične nalepke, ključe – vse, kar so uporabljali predniki. Pohodniki so jima predlagali, naj odpreta vrata domačije in pokažeta to bogato dediščino.

Veliko večino predmetov sta Samčeva podedovala. Markovi predniki so stanovali na ljubljanskem Mestnem trgu 21, v hiši, kjer je danes draguljarna Malalan. Pred drugo svetovno vojno je imel Markov stari oče, veletrgovec Ivan Samec, v pritličju in v prvem nadstropju trgovino z mešanim blagom. Zgoraj so bili bivalni prostori, kjer so po njegovi smrti z družinami prebivali otroci, trije bratje Ivo, Vaso, Markov oče Leon ter sestra Irma, Markova teta. V veletrgovini so prodajali toaletne potrebščine, glavnike, lasnice, ogledala, brivnike, britvice, pasove, rokavice, ženske torbice, otroške vozičke, igrače, porcelan in steklene izdelke. Na galanterijskem oddelku pa so ponujali vse od igel, pletilk, sukancev, prejic za vezenje do čipk in trakov za krašenje perila in oblačil.

Marko je že kot otrok zbiral znamke in razglednice. Številnih predmetov, ki jih je podedoval od sorodnikov, ni zavrgel, shranil jih je na podstrešju hiše na Mestnem trgu, pozneje pa prenesel v Domačijo spominov.

Tudi Malči ni zavrgla predmetov svojih prastaršev, ki so živeli v današnji Domačiji spominov. Nad vhodnimi vrati je v hrastov obok izrezana letnica 1909, ko je Anton Kokalj kupil hišo od soseda Boštjana, ki se je izselil v Ameriko. Pozneje je hiša z izročilno pogodbo prišla v last njegove hčere Malke, poročene Miklavčič. Njena vnukinja Malči in Marko sta zdaj skrbnika vsega, kar so jima zapustili predniki.

Stare vedute

Letošnja, že dvanajsta razstava po vrsti iz njune zbirke ima naslov Pogledi Slovenije. Predstavljala pa sta že naslednje tematike: Stare družinske fotografije in predmeti, Kovanci in bankovci od leta 1760 do danes, Cerkvica sv. Marije Magdalene, Navade in razvade, O času, Slovenski jezik, Planinarjenje, 10-letnica jablaniških pohodov, Prva svetovna vojna, Izvor razstavnih predmetov Domačije spominov, Potovanja.

Razstavo Pogledi Slovenije sestavljajo vedute pokrajin in mest iz knjig, razglednic in fotografij, približno 200 knjižic zbirke Slovenski kulturni in naravni spomeniki, ki jih je od leta 1965 izdajal Zavod za spomeniško varstvo Slovenije, slike pokrajin in gora, priloga Ilustrirani Slovenec iz let 1928–1934 s fotografijami in opisi slovenskih krajev, družinsko drevo Samčevih v povezavi z razstavo, ki sta jo postavila leta 2015 – Izvor razstavnih predmetov Domačije spominov, pisalna miza tete Irme iz 19. stoletja z zanimivimi predmeti ter knjige o Sloveniji.

Osrednji prostor zavzemajo vedute dveh sodobnikov – Janeza Vajkarda Valvasorja in Georga Matthäusa Vischerja. Medtem ko je delo prvega dobro znano in je na ogled v bližnjem gradu Bogenšperk, je Vischerjevo manj znano. Polihistor je opisoval in risal predvsem Kranjsko, Vischer Štajersko.

Georg Matthäus Vischer je bil avstrijski duhovnik, topograf in kartograf. Njegovo glavno delo je Topographia Ducatus Stiriae (Gradec, 1681). Po naročilih plemstva in duhovščine je risal zemljevide, grafike in risbe več kot 1000 mest, gradov, fevdalnih posestev, opatij in samostanov na območju Spodnje in Gornje Avstrije, avstrijske Štajerske, Štajerske, Moravske in Madžarske. Njegove grafike so najstarejši prikazi teh krajev in zgradb. Med drugim je narisal vedute Maribora, Celja in Ptuja.

Marko, ki je bil pred upokojitvijo oblikovalec na TV Slovenija, je poiskal vedute istih krajev obeh avtorjev ter novejše razglednice iz zapuščine tete Irme in vsak kraj predstavil na svojem panoju. Na ogled so Kranj, Kamnik, Ljubljana, Litija, Bled, Bohinj, Radovljica. Francesco del Pedro in Marco Sebastiano Giampiccoli sta leta 1781 narisala Koper, leta 1867 pa ga je upodobil Gottlieb Christian Wilhelm Hasse. Na obeh vedutah lepo vidimo, da je bil Koper nekoč otok. Še leta 1958, to vidimo na razglednici, je bil s kopnim le delno povezan s travno-močvirnatim območjem.

Pisatelj Irmi v spomin

Za pisalno mizo iz 19. stoletja si je teta Irma dopisovala tudi s pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem. Spoznala sta se na nekem pohodu v hribe in začela sta prijateljevati. Ker je znala več tujih jezikov, mu je pomagala urejati korespondenco. Pisatelj ji je dajal svoja dela v branje in presojo. V knjigi Mirna pota je eden izmed likov Mara, dopisovalka za tuje jezike, ki jo je Finžgar zasnoval po Irmi. Na platnico je zato zapisal: »Minci Samec za fotoaparati in razglednicami različnih tehnik. Še prej pa so risali pokrajino po naročilu. Pravo vsebino in čar pa razstava dobi šele ob Markovi razlagi ob razstavljenih predmetih in ob zanimivih podrobnostih.