Nekdo se je pred časom pošalil, da se ljudje med seboj prepirajo, če denarja ni, če pa bi ga imeli, bi se prepirali, kako ga razdeliti. Pri Smučarski zvezi Slovenije je v igri seveda prva različica; mamutski pogon številnih disciplin potrebuje finančno gorivo, v Podutiku, kjer je sedež SZS, pa niso ravno arabska država, kjer se utapljajo v nafti. Poleg pomanjkanja novcev pa je v smučarski zvezi tudi prava vojna zaradi funkcionarskega in vodstvenega udejanjanja. Med novinarskimi kolegi že dolgo nismo zapazili tako polariziranih mnenj o zadnjem katastrofičnem dogajanju na Smučarski zvezi Sloveniji. Da predsednik SZS Enzo Smrekar prekoračuje pooblastila, da mora Dušan Gorišek, predsednik alpskega odbora in zbora, odstopiti, da je tukaj vprašljivo tudi ravnanje direktorja zveze Jurija Žureja. Ko je s položaja predsednika odstopil Primož Ulaga, smo vsi naivno menili, da bo SZS zaplul v primerno pristanišče, a zdaj, kot je že povedal Smrekar, iz omar padajo okostnjaki. Roko na srce, vse pa kaže tudi na to, da bo sam okostnjak postala tudi smučarska zveza. Gorišek gor ali dol, odstop ponuja tudi Ljubo Jasnič, predsednik zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, in to zato, ker skakalcev (še) ni prepričal, naj podpišejo pogodb z matično zvezo.
Alpskosmučarska veja bo počila vsak čas, do konca sezone je (administrativno) na voljo še 150.000 evrov, vemo pa, da so alpinci in alpinke ta čas v Severni Ameriki, svetovno prvenstvo naslednjega leta pa bo tudi v zgornjem delu ameriške celine. Dolarji se porabljajo, v Podutiku, tam je tudi kamnolom, pa nimajo laboratorija, da bi kamen pretvarjali v evrske kovance in bankovce. Poleg tega je provincializem v alpskem delu tako izrazit, da je po eni strani ohromljena povezava z vodstvom SZS, alpinci so čista opozicija Žureju, po drugi strani pa mora že vse od volitev tudi Gorišek čez ramo gledati, kaj mu bodo ušpičili nasprotniki oziroma Bojan Špik. Bojimo se, da se v SZS še niso dotaknili dna, da bi nato morebiti krenili v pozitivno smer. Najhujše šele prihaja.
