LJUBLJANA, WASHINGTON, BRUSELJ – Deset oziroma enajst držav, Japonska, Avstralija, Nova Zelandija, Kanada, Mehika, Peru, Čile, Vietnam in Singapur ter sultanat Brunej in Malezija, je pred dnevi (po osmih letih, kolikor so sicer resda trajala maratonska usklajevanja pod zelo očitnim pritiskom lobistov »ameriških« korporacij) podpisalo mednarodni tajni sporazum, bolj znan kot Trans-Pacific Partnership (TPP). Sporazum naj bi multinacionalkam (razvpitim mednarodnim korporacijam) omogočil še dodatni, še precej večji vpliv na približno 40 odstotkov vsega svetovnega gospodarstva, zlasti na področju farmacevtske, avtomobilske, mlečne proizvodnje in tudi intelektualne lastnine. Znano je tudi, da spada med tiste sporazume, sklenitev katerih je Bela hiša v obdobju predsedovanja Baracka Obame določila kot zanj(o) strateške. Najprej je še kazalo, da bo med podpisnicami sporazuma morda tudi Kitajska, vendar je ni. In kako je to komentiral Obama? »Ni nobenega dvoma, ne smemo takšnim državam, kot je Kitajska, dopustiti, da bi vplivale na bodoča pravila globalne ekonomije.« Sočasno pa se, kot poročajo nekateri ameriški mediji in spletni portali, predstavniki Obamove administracije že vnaprej hvalijo, da jim bo z uveljavitvijo TPP uspelo zaščititi interese ameriških delavk in delavcev, tudi »če govorimo o minimalni plači in zaposlovanju mladoletnikov«.
V tem hipu se pravzaprav čaka samo še na to, da bi zeleno luč prižgala večina v ameriškem kongresu, in ves svet – tudi Slovenija, da ne bo pomote – bo občutil veliko hujše posledice korporatokracije (vse bolj očitne svetovne prevlade oziroma tako rekoč svetovne mafijske vladavine multinacionalk) od dozdajšnjih.
Obama bo udaril tudi po EU Da ne bo pomote, v zakulisju političnih lobijev se medtem tudi v Bruslju in Strasbourgu pospešeno nadaljuje trgovanje s prihodnostjo državljank in državljanov držav članic EU. V kakšnem smislu? Evropski parlament je julija letos potrdil resolucijo o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP). Že takrat je bilo mogoče opaziti, da največji problem ne bodo lobisti ameriških multinacionalk ali vlade predsednika Baracka Obame, temveč številni evropski poslanci. Znano je tudi, da ZDA niso ratificirale ne Evropske socialne listine Sveta Evrope ne Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah OZN. Zato se, kajpak, lahko zgodi, da ZDA zoper članice EU, ki bi po ratifikaciji TTIP še »ovirale ameriške korporacije«, ne bodo izbirale sredstev. |
Je naša vlada pripravljena?
Pa se v Sloveniji tega sploh zavedamo? Je naša vlada na to pripravljena? Na primer toliko, kot je menda na nepričakovani begunski cunami? Ne, res ni mogoče enoznačno odgovoriti na ta vprašanja. Se pa bo prihodnji torek na Brdu pri Kranju začel letošnji vrh slovenskega gospodarstva. Že deseti po vrsti. Lepo. Tokrat naj bi na njem poskušali poiskati odgovore na vprašanje, s čim vse bi lahko do leta 2020 dodano vrednost v najmočnejših slovenskih industrijskih panogah povečali na vsaj 80 odstotkov evropskega povprečja. Tam bodo razpravljali tudi o nujnem industrijskem preporodu. Pohvalno, a ne? Da se slovenski gospodarstveniki ne šalijo, marveč mislijo zelo resno, naj bi dokazovala tudi navzočnost (uvodna nagovora) premierja dr. Mira Cerarja ter evropske komisarke za notranji trg, industrijo in podjetništvo Elżbiete Bieńkowske. Sarkastično bi bržda bilo, če bi glede tega namigovali, da je naš premier že v primeru slabe banke oziroma celo še prej, že ko je njegova vlada na seznam podjetij, ki so tako strateško pomembna, da morajo ostati pod državnim dežnikom, uvrstila Savo Kranj, dokazal, da odlično razume strokovni okvir gospodarskih izzivov in rešitev zanje. Bi bilo res?
Kakor koli, največja slovenska delodajalska organizacija GZS bo že danes predstavila vsebino Manifesta industrijske politike, ki ga je pripravila v sodelovanju s strateško skupino Slovenija 5.0. Toda svet se kljub temu žal vrti hitreje od slovenskih mlinov na veter in nas prehiteva s številnimi pomembnimi odločitvami, pri katerih mi bodisi ne sodelujemo bodisi nanje nimamo omembe vrednega vpliva. Večina naših političnih strokovnjakov in domnevno tako zelo strokovnih politikov pa medtem še vedno najraje sestankuje in floskulizira (leporeči, četudi se v resnici le spreneveda s figo v žepu). Toda vrnimo se še malo k omenjenemu tajnemu mednarodnemu sporazumu: na podlagi tajnega sporazuma bodo tisti, ki so ga podpisali, skoraj brez vsakršnih omejitev lahko nadzirali in, kaj pa drugega, cenzurirali internet ter, kar je celo še veliko bolj skrb vzbujajoče, Monsantu in drugim multinacionalkam uresničili njihove sanje. Ko bo sporazum začel veljati – če ameriški kongres tega ne bo preprečil –, bo to zelo hud udarec tudi za suverenost Evropske unije in njenih članic. Avvaz, mednarodna nevladna organizacija (v 191 državah ima približno 41 milijonov članic in članov), ki se že osem let sizifovsko trudi preprečiti apokaliptične klimatske spremembe, ki dosledno in nepopustljivo zagovarja pravice ljudi in živali na prav vseh koncih sveta ter ki se bori proti vztrajnemu naraščanju korupcije, revščine in navzkrižja interesov, je zato začela zbirati podpise, s katerimi bi morda lahko še pravočasno prepričali večino v ameriškem kongresu, da je takšen sporazum globalno škodljiv in zato nesprejemljiv. Dejstvo je, da bo ameriški kongres tokrat lahko izbiral le med dvema možnostima: da sporazum potrdi ali da ga zavrne. Odlašati in prelagati ne bo mogel več.