Podarjena glasbila zapisali v zgodovino

LJUBLJANA – Narodni muzej Slovenije (NMS), ki ima bogato zbirko glasbil in glasbenih avtomatov, je izpeljal nadvse zanimivo akcijo Podari glasbilo in ga zapiši v zgodovino. Ljubljanska zbirka je druga največja tovrstna muzejska zbirka v Sloveniji, takoj za izjemno zbirko glasbil Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. Muzeji v Sloveniji po večini sicer hranijo tudi glasbila, ki pa so znotraj drugih zbirk. Zbirke glasbil so še v Slovenskem etnografskem muzeju in Pokrajinskem muzeju Maribor.

Samo v Ljubljani in New Yorku

Glasbena zbirka NMS, v kateri je približno sto predmetov, je začela nastajati po drugi svetovni vojni, v njej pa je precej predmetov iz 17. stoletja in naprej. »V muzeju sicer hranimo najstarejše glasbilo na svetu, neandertalčevo piščal iz arheološkega najdišča Divje babe, staro 60.000 let, vendar je del arheološke zbirke,« pravi vodja oddelka za zgodovino in uporabno umetnost mag. Darko Knez. »Imamo nekaj izjemnih kosov; tak je pochette ali žepna violina iz 17. stoletja, najmanjši instrument v družini violin, ki je evropska posebnost in redkost. Imamo sobne baročne orgle, tri klavikorde pa klavirje slovenskega izdelovalca Andreja Bitenca. Tudi slonokoščeni rog, ki ga imajo le še v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, je svetovna posebnost. Omenil bi še glasbeno omaro iz Švice, ki je bila od samega začetka v lasti neke ljubljanske družine in je šla skozi štiri rodove. V Švici imajo muzej glasbenih skrinj, a take, kakršna je v našem muzeju, nimajo, imajo pa evidentirano našo. To skrinjo so hoteli imeti in tudi nekdanjemu lastniku so pred okoli dvajsetimi leti ponujali več denarja kot mi. Ker je šlo za narodnozavednega gospoda, ki je sicer živel v tujini, je želel, da to pride v Slovenijo in je to glasbeno omaro prodal nam.«

S prav posebno akcijo Podari glasbilo in ga zapiši v zgodovino se je zbirka glasbil v NMS precej okrepila. Kot je povedal Darko Knez, je bil odziv prav neverjeten in nad pričakovanji: »Pričakovali smo, da bomo dobili nekaj primerkov na ogled, ker bi lastnike morda zanimalo, koliko so glasbila stara, kdo jih je naredil in podobno, mi pa bi znotraj ene od naših muzejskih dejavnosti to evidentirali. Odziv v enem letu je bil čudovit, saj smo za zbirko pridobili 21 različnih podarjenih glasbil. Ljudje so nam prinesli pokazat 48 glasbil, da smo jih evidentirali in fotografirali, tako da zdaj vemo, kaj hranijo doma. Prinesli so tudi domnevno dve Stradivarijevi violini, za kateri se je nato seveda izkazalo, da nista violini tega italijanskega goslarskega mojstra, te so le redkost in dragocenost.«

Darovalcem zahvalna diploma

Muzejski navdušenci so podarili zelo različna glasbila, na primer violine, lutnjo, diatonično harmoniko, ki je v NMS še niso imeli, citre, bobne in bobnarske palice. »Dobivali smo celo ponudbe za več klavirjev in pianinov, a smo jih morali žal zavrniti, saj niso bile v skladu z našo zbiralno politiko,« pravi Knez. »Nekateri bi se teh velikih kosov radi znebili, še posebno če so v slabem stanju. Tri pianine smo vzeli, eden je bil na primer v lasti našega skladatelja in pianista Bojana Adamiča. Gre za pianino, ki mu ga je kupila njegova mama in na katerem je tudi diplomiral, pozneje skladal. Hkrati je zanimivo tudi to, da je bil Adamičev pianino izdelan v Sloveniji.«

Ljudje so se od svojih glasbil sicer poslovili, a še vedno bodo imeli možnost, tudi če ne bodo razstavljeni, da jih bodo spet lahko videli. »V večini primerov je šlo za neko družinsko tradicijo, povedali so, da so glasbilo dobili od staršev ali starih staršev, gre pa tudi za čustveno navezanost. Prevladalo je zavedanje, da se bo ob daritvi muzeju tako glasbilo ohranilo in restavriralo, skratka, v muzeju bodo skrbeli zanj. Z vsakim darovalcem smo sklenili pogodbo in mu izročili zahvalno diplomo. Izdali bomo tudi knjigo s fotografijami in opisi glasbil, ustrezno bomo označili tudi lastništvo.«

Vsa glasbila verjetno niso bila v delujočem stanju. »Več jih je bilo v bolj slabem stanju,« razloži Knez. »Najprej smo opravili preventivni postopek čiščenja in glasbilo pregledali, ali so v lesu morebiti črvi in žužki. Nato so se naši restavratorji lotili dela, saj morajo biti predmeti za fotografiranje za knjigo restavrirani.«

Slovenci imamo zgledno glasbilarsko tradicijo. »Naš prvotni cilj je pridobivanje predmetov prav od naših mojstrov oziroma od naše industrije,« pove Knez. »Zato sledimo našim izdelovalcem glasbil in se trudimo, da bi pridobili njihove izdelke. Morda od njih samih, če še delujejo, sicer pa jih poskušamo kupiti na trgu, če je mogoče priti do takega glasbila, če so cene sprejemljive. V zadnjih letih je nastopila kriza in z njo pomanjkanje denarja za take nakupe. Zdi se mi, da se stvari zdaj izboljšujejo in da bomo kakšen predmet lahko tudi kupili. Ko je na trgu predmet, ki si ga mi želimo, in ga je mogoče kupiti, muzeji stopimo skupaj in se poskušamo dogovoriti, saj ni pomembno, ali gre v ptujskega ali našega, pomembno je, da se ohrani in da s tem postane državna last. Na področju glasbilarstva nismo nič zaostajali za drugimi.«

Vsak muzej si želi pridobiti neki posebni predmet, ki ga ni na trgu. »Nikoli ne bomo imeli Stradivarijeve violine, saj bi morali za to nameniti milijonske zneske. Žal pa nimamo violine pred kratkim umrlega mojstra, goslarja Vilima Demšarja, smo pa z njegovim nečakom Blažem, ki nadaljujejo goslarjevo tradicijo, navezali stik, da bi skupaj izbrali glasbilo za našo muzejsko zbirko,« je sklenil Darko Knez.