Ne spomnim se natančno, ampak moralo je biti v času največje demokratizacije samoupravnega socializma, ob koncu 80. let prejšnjega stoletja. Časi, ko si lahko v lokalih za dinar ali žeton sam izbiral pesmi v glasbeni kišti, imenovani džuboks, so dokončno minili. Tedaj se je začelo to gostinsko nasilje. Posiljevanje nedolžnih gostov z muziko, namreč. In sicer posiljevanje na kvadrat: v lokalih se ni dalo več normalno pogovarjati, kaj šele, da bi družba kakšno zapela, poleg tega pa je iz zvočnikov praviloma hreščal okus vsakokratnega kelnerja ali lastnika. Na podobno tiranski način se je demokracija oglasila tudi na avtobusih in v frizerskih salonih. Šoferji in frizerke so nenadoma postali še didžeji.
Zadnjič sem se po prihodu iz hribov prijetno zmatran sesedel na klopco na terasi slovenske gostilne v prekrasnem ambientu. Pod nogami mirna gladina smaragdno zelenega jezerca, nad gorami napovedano sonce, v zraku ptički in seveda tudi muzika. Iz radia. Najbrž po izboru natakarja. Sprva me ni zmotila, sem imel preveč dela z brisanjem švica in naročanjem tipično slovenskih jedi in pijače – dunajca s pomfrijem in nizozemskega piva Laško. Potem ko sem naročil in si ogledal goste, ki jih za delovni ponedeljek ni bilo malo, pa mi je preglasna glasba skvarila uživancijo.
Ena pesem »tugo moja«, druga »ljubavi največa«, tretji komad »nemoj me ostaviti«, četrti štikelc o prekrasnem morju in še peti z okusom po Dalmaciji. Hrvaški valovi pod Alpami? Najbrž ne, špikerca je (še) gobezdala po slovensko med rolanjem komadov iz lepe njihove. Pet sem jih naštel, povsem mogoče, da jih je bilo celo več. Zaporedoma. Pogled na uro – vsaj pol ure torture. Dvomim, da so si jo zaželeli poslušalci, zagotovo pa ne gostje v gostilni: tri domača penzionistična omizja, štirje nemško govoreči turisti motoristi in moja malenkost.
Potem pa na taistih komercialnih frekvencah tumbajo, češ, kako grozno, da razprodajamo podjetja, a ne, bojo Hrvati vse pokupili...
