PTUJ – Ptujčan Damjan Peklar se je od nekdaj želel potopiti v modro globino, okusiti neskončni mir in tišino, ki ju zmoti le enakomerno brbotanje zračnih mehurčkov na nemirni poti proti gladini. A v času, ko je pustolovščin željni mladenič odraščal, bila so osemdeseta prejšnjega stoletja, je bil podvodni svet tišine rezerviran za izbrance, tako se mu je vsaj zdelo. »Takrat si tega preprosto nisem mogel privoščiti, bilo je predrago, potapljala se je vojska, športniki in bogati,« pripoveduje danes 46-letni Damjan. Počel pa je kajpada številne druge reči, ki vznemirjajo mlade.
Padec z motorjem
Leto 1990 je teklo, ko je mladeničevo pot usodno zaznamovala huda nesreča z motorjem. Prelom hrbtenice, poškodba hrbtenjače, invalidski voziček. Zveni zlovešče, a Damjan, čeprav ne more več hoditi, počne marsikaj, kar se zdi skoraj nemogoče. Spet vozi motor, štirikolesnega avtomatika, dobrih deset let po nesreči, ki mu je povsem premešala karte življenja, pa je uresničil veliko željo iz mladosti in se začel potapljati. Ustvaril si je družino in danes z ženo vodita družinsko podjetje za prodajo in servis invalidskih pripomočkov.
Prav poklicna pot, ki ga je vodila do rehabilitacijskih pripomočkov, ga je pripeljala tudi do potapljanja. Nekoč je na sejmu v Düsseldorfu slišal, da se vozičkarji potapljajo. Od takrat mu misel na potapljanje ni več dala miru in začel je iskati klub, kjer bi se lahko naučil potapljaških veščin.
»V prvem v Mariboru so me sicer sprejeli na predavanja in uspešno sem opravil teoretični izpit, potem pa se je zataknilo. Potreboval bi namreč posebno obravnavo in posebnega inštruktorja, česar pa mi v tistem klubu niso mogli zagotoviti,« pripoveduje Damjan, čigar prvi poskus je klavrno splaval po vodi. A to ga ni odvrnilo od trdne namere, da se nekoč samostojno odpravi raziskovat morske globine. Želja je bila tako močna, da si je priskrbel potrebno opremo in začel poskušati sam. Vztrajno tipanje po potapljaških krogih ga je naposled le pripeljalo do Branka Ravnaka, inštruktorja potapljanja z licenco za usposabljanje invalidov, ki je že učil nekaj ljudi na vozičku. Branko je sicer eden od ustanoviteljev in predsednik Mednarodne zveze društev IAHD Adriatic, ki skrbi za potapljanje invalidov v širši jadranski regiji.
Invalid inštruktor, zakaj pa ne
Prvega srečanja z inštruktorjem Brankom se Damjan še danes dobro spominja. »Prišel sem na bazen z veliko boršo, polno potapljaške opreme, in ga pozval, naj me nauči potapljati se.« Damjan je hitro osvajal potrebne veščine in Branko je v njem kmalu spoznal odličnega učenca. Ko je pridobil osnovno licenco za potapljača, ga je spodbujal, naj nadaljuje v višje kategorije, dokler mu ni predlagal, naj se loti še inštruktorskega izpita. Približno deset let je trajalo od njunega prvega srečanja do leta 2011, ko je uspešno opravil vse potrebno za pridobitev licence in so mu inštruktorsko izkaznico slovesno podelili na skupščini mednarodne potapljaške zveze CMAS, po programu katere se je usposabljal in postal prvi (menda je tudi edini) inštruktor invalid v okviru omenjene zveze. Pri tem je zanimivo, da lahko, vsaj formalno, poučuje le zdrave potapljače, ne pa invalidov. »Za to moram opraviti še dodatne kvalifikacije, kar imam tudi v načrtu,« pravi Damjan, ki pa mu praktičnih izkušenj za delo z invalidi nikakor ne manjka.
| Potapljaški znak vse je v redu. Damjan med vajami v bazenu. Foto: IAHD Adriatic |
V vodi padejo ovire
Damjan in njegovi prijatelji na vozičkih, približno deset jih je, Slovencev in Hrvatov, se skupaj redno potapljajo in podirajo meje. »Ko smo začenjali, je veljalo, da se lahko potapljamo le do globine petnajst metrov, a še to v toplejših vodah, saj se zaradi negibljivih nog malce hitreje ohlajamo. Danes osvajamo tudi globine do štirideset metrov, kolikor velja za varno oziroma dovoljeno mejo za rekreativne potapljače. Metoda učenja, ki jo je razvil Branko, si prizadeva doseči, da je invalid pod vodo povsem samostojen,« pojasnjuje Damjan, ki je nanizal bogato bero potopov v Sredozemlju, Egiptu, Črnem morju in na Kubi, morda največji vtis pa je nanj in njegove prijatelje naredilo potapljanje v bazenu v Zvezdnem mestu v Rusiji. Gre za Gagarinovo kozmonavtsko središče, kjer se astronavti pred odhodom v vesolje učijo hoje po breztežnostnem prostoru in popravil vesoljskih modulov v njem.
Samostojnost pomeni, da imajo invalidi pomočnika le za prenos opreme, vse drugo v pripravah opravijo sami. Tudi v vodi so samostojni, razlika je le, da plavajo z rokami, ne z nogami oziroma plavutmi. Kljub temu skoraj niso počasnejši od preostalih potapljačev, razen če naletijo na močnejše tokove.
Povejmo, da metoda učenja IDA (Instructor Disabled Assistent), ki so jo razvili v IAHD Adriatic z Brankom Ravnakom na čelu, na prvo mesto postavlja varnost vseh potapljačev. Tako ima vsak potapljač invalid svojega spremljevalca, ta mu lahko pomaga, če med potopom nastanejo zapleti. Poleg tega ima skupina na vsaka dva para še enega kontrolnega spremljevalca, ki bi priskočil na pomoč, če bi se kaj zgodilo zdravemu potapljaču v paru. Vedeti moramo, da je potapljanje šport, ki ne dopušča napak. Na globini 30 ali 40 metrov ni popravnega izpita.
Pod ledom
Damjan in tovarišija se lotevajo tudi ekstremnih podvigov, eden od njih je potapljanje pod ledom, ki je velik zalogaj tudi za zdrave potapljače. Težava je v tem, da ne morejo uporabljati tako imenovanih suhih oblek, ker je v njih težje nadzorovati telo, kar potapljaču, ki ne čuti nog, zadevo dodatno otežuje. Pod ledom, kjer ima voda le nekaj stopinj nad ničlo, pa se v klasični, mokri obleki potapljač zelo hitro ohladi. Tako so prav pod Damjanovim vodstvom, povejmo, da je bila med njimi tudi Klavdija Piropat kot edina ženska, prvi in edini na svetu izvedli potop invalidov pod led, in sicer na Rudniškem jezeru na Kočevskem.
Damjan pravi, da si nekoč ni predstavljal, kakšni so občutki pod vodo. Prizna, da se je v začetku težko prepričal, da lahko pod vodno gladino diha. Danes je to njegov svet, ki mu, poleg odkrivanja čarobnega podmorskega sveta, neustavljivo privlačnega za vse potapljače, omogoča tudi neskončno svobodo gibanja brez vozička.
