GORA OLJKA

Pod romarsko cerkvijo se skriva še podzemna

Objavljeno: 13.09.2014 13:27

Na Gori Oljki stoji edina slovenska cerkev brez dnevne svetlobe. V kraje, zaznamovane z malteškimi križarji, zdaj prihaja Opus Dei.

POLZELA – Ob nedavnih lastniških in kadrovskih spremembah v Marijinem romarskem središču v Strunjanu smo mimogrede še omenili, da je koprski škof Jurij Bizjak skladno s kanonom 1211 Zakonika cerkvenega prava prepovedal opravljanje bogoslužnih dejanj in obredov v jami pri Socerbu. V zvezi z našo trditvijo, da je na Socerbu edina podzemna cerkev v Sloveniji, se je oglasil Marjan Palir s Polzele: »Pod cerkvijo sv. Križa na Gori Oljki je podzemno svetišče oziroma cerkev, ki je izredno obiskana. Pošteno bi zato bilo, da svojo napako popravite in morda kdaj pridete na Polzelo, kjer je veliko videti tudi za vaše bralce.«

V znamenju malteškega križa

Najbolj znane cerkve, grajene druga na drugi oziroma postavljene druga pod drugo, so v Lurdu. Najdemo jih seveda še kje – na primer znamenito svetišče iz podzemne in nadgrajene cerkve v Saint Émilionu v francoski Akvitaniji.

V Sloveniji imamo torej le eno podzemno svetišče – in to na Gori Oljki. Ker pa je zaradi mogočnosti in bogate notranjosti vsa slava pripadla zgornjemu, za spodnjega ni ostalo tako rekoč nič. A prav iz skromnosti podzemnega svetišča veje spoznanje, da so ga gradili s srčno ljubeznijo. Slišimo, da obiskovalce podzemne cerkve poleti navdušuje njen hladni, pozimi pa topli zrak. Na vrhu Gore Oljke, tedaj imenovane še Križna gora, je sredi 17. stoletja stal velik križ z Odrešenikom, sredi 18. stoletja pa že lesena kapela s kipoma sv. Jošta in Neže. Zelo verjetno je, da je na tako markantni gori – prvotno imenovani Dobrič, kot vas pod njo – kultni objekt stal že mnogo prej.


Prešeren na Polzeli

Monografija Polzele takole navaja Lenko, sestro pesnika Franceta Prešerna: »Na Polzeli je bil France pri fajmoštru Antonu Muhovcu, svojem starem stricu, trikrat. V prvo z materjo, v drugo in tretje sam. In to bolj v poznejših latinskih šolah. Ta Muhovec so bili naše matere stric. Strašno radi so imeli Franceta ta stric Muhovec. Ko sta bila mati in France na Polzeli, so materi rekli: To ima France glavo! Taka bistra glava bi morala biti prevezar. Sploh eno veliko službo mora dobiti, da bo imel kaj opraviti s tako glavo.« Drugič je Prešeren obiskal strica na Polzeli s sorodnikom Andrejem Valantom. Najprej se je čudil posebno lepo oblečenemu Francetu, ta pa mu je odvrnil: »K stricu se tudi ne more tako umazan priti!« In res, ko sta skupaj stala pred Muhovcem, je ta brž okrcal Andreja: »Glej, France se je lepo napravil, zakaj pa ti vselej prideš kot kak berač?« 

Nastanek zdajšnje cerkve na gori je tesno povezan z malteškimi križarji, ki so v Polzeli med letoma 1323 in 1779 domovali v gradu Komenda, iz katerega so upravljali svojo redovno posest. Podobni komendi sta bili na Slovenskem še pri Kamniku in na mariborskem Melju, a je bila polzelska najmogočnejša. Nedolgo tega je občina že precej razpadlo srednjeveško stavbo z evropskimi sredstvi obnovila tako, da ji je zdaj v ponos. Kaj bi se ne potrudili, ko pa so maltežani kraj tako zaznamovali, da je malteški križ občina – pravijo, da z dovoljenjem iz Vatikana – upravičeno vnesla v svojo zastavo.

Leta 1754, četrt stoletja preden so se malteški vitezi poslovili od Polzele, so zemljišče vrh gore prejeli v dar, da na njem zgradijo veliko cerkev. Postavili so jo na živo skalo, a je s tlorisom segla tudi čez njo. V tistem delu so temelje pozidali globlje in tako dobili prostor pod glavno cerkvijo in ga uredili v manjšo podzemno. Skrita v zavetju mraka je mirno in brez razburljivih dogodkov, ki so zaznamovali zgornjo cerkev, pričakala naš čas.

Zgoraj burno, spodaj trdno

Zgornja cerkev je namreč že takoj po odprtju doživela množičen romarski val, zajezil pa ga je cesar Jožef II. z ukazom, da morajo cerkev zapreti. Sledila je razprodaja njenih dragotin, na Polzelo so prenesli celo relikvije sv. Teodorja. A ko so hoteli sneti še zvonove, so se kmetje spuntali. Zvonovi so ostali, še celo več, cerkev so znova smeli odpreti. Žal so se ubranjeni zvonovi stopili 4. maja 1837, ko je vanje udarila strela. Dobršen del zgornje cerkve je zgorel, a jo je ljudstvo z neverjetno vnemo kmalu obnovilo. Znova, s 4. na 5. julij 1932, pa je cerkev upepelil kres, ko je zapihal veter in prenesel ogenj nanjo. V treh letih so jo obnovili arhitekturno nespremenjeno. Pročelje in vse kamnite dele so lepo obnovili leta 1998.


V cerkvi umetna gnojila in svinjak

Samostan in cerkev Novi Klošter v Založah pri Polzeli je dal zgraditi celjski grof Friderik II. in ga leta 1453 podaril menihom dominikancem, z dvornim dekretom ga je leta 1787 razpustil cesar Jožef II. Stavba, imenovana tudi dvorec, ima pestro preteklost. Prav droben delček je za ravnanje z zgodovinskimi objekti rahločutni Polzeljan Marjan Palir zapisal v novembru 1967: »Ko sem si ogledal 'graščino', sem bil zaprepaščen zaradi zapuščenosti in demoliranosti okolice in objektov. Vzhodni del je bil požgan, stanovanjski del zanemarjen, ribniki zasuti, cerkvica pa je bila skladišče umetnih gnojil. Pozneje mi je nekdo povedal, da so nekatere tam stanujoče stranke gojile v cerkvici prašiče in so jo torej uporabljale za svinjak!« A so boljši časi posvetili tudi na Novi Klošter. Pred dvema letoma ga je občina za pol milijona evrov prodala ljubljanskemu Zavodu Tromostovje, ki je družba slovenskega Opusa Dei, ki naj bi ga preuredila v konferenčni center. Zdaj ograjeni dvorec že krasi nova streha – le cerkev nanjo še čaka. 

Spodnje svetišče, imenovano tudi kripta, ki mu v tem zapisu namenjamo osrednjo pozornost, je bilo vseskozi v senci zgornjega. Prav nobene zgodbe niti legende niso spletli o njem, čeprav je skoraj neverjetno, da se ne bi v njem nič dogajalo. Tudi kaj bolj zanimivega od domnevno v omet zamešanih belih kamnov, nabranih menda iz šempetrske jame Pekel. Kot bi hoteli z njimi vsaj simbolično nekaj odnesti hudiču in podariti Bogu. Podzemno cerkev s tlorisnim kvadratom 64 metrov, h kateremu vodita simetrična 11,30 metra dolga hodnika, krasijo trije okrašeni klasicistični oltarji iz 19. stoletja: osrednji upodablja božji grob, stranska sta posvečena lurški Mariji in Srcu Jezusovemu. Podzemna cerkev ohranja nespremenjeno podobo že več kot sto let, vse odkar so jo največ po zaslugi polzelskega župana Julija Žigana prenovili na prelomu iz 19. v 20. stoletje.

Podobno lepe podzemne oboke pa lahko občudujemo tudi v spodnjem delu nekdanjega župnišča, ki je pred že več kot pol stoletja postal planinski dom, odprt vsak dan v tednu razen ponedeljka in ga oskrbuje Uroš Možina, v kuhinji pa kraljuje njegova mama Jožica

Predstavitvene informacije