Pod razpadajočo streho z invalidnima sinovoma

DOL PRI HRASTNIKU – Partizanska cesta se začne na Trgu borcev NOB sredi vasi, toda številka 55, kjer stanuje družina Borovšak, je daleč gor v strmem bregu pod Jelenco. Bi se pa zato žoga, brcnjena z njihovega dvorišča, zaustavila – z ne preveč pretiravanja – šele sredi vasi. Tja, kjer se pot konča na dvorišču Borovšakovih, ne vleče nikogar, še izletnikov ne. Le kak hribolazec kdaj zaide čez jaso nad njihovo stoletno hišo. Glava družine, 69-letni Silvo, nekdanji rudar in delavec v kamnolomu, pove: »Hišo z zunanjimi merami zidov 10 krat 9 metrov sva leta 1959 kupila z bratom Martinom od dedičev prejšnjega lastnika Mihe Lužarja, ki jo je zgradil okoli leta 1910. Z Martinom sva tedaj hodila na šiht v premogovnik na Dolu, kjer sem delal 27 let, vse do zaprtja rudnika. Potem sem šel delat v kamnolom trboveljske cementarne. Upokojil sem se star 49 let, letos bo 20-letnica. Brat, ki ni imel družine, je pa umrl star 37 let.«

Muke prikrajšanosti

Silvo in leto mlajša Marija, prišla je iz Vitanja, sta se poročila leta 1966. Dve leti pozneje sta dobila Branka, sledili so Rado, Tatjana in Franci. Srednja dva sta se odselila in si v svetu ustvarila vsak svoje življenje, medtem ko sta zdaj 45-letni Branko in in 38-letni Franci ostala pri starših.

Branko je deset let delal v hrastniški steklarni. O tem, zakaj je prenehal, pove: »Sodelavci so me preveč zajebavali, potem sem zbolel. Najprej sem se zdravil v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani, potem so me invalidsko upokojili. Redno vsak mesec še vedno hodim v Trbovlje po injekcije.«

Franci ni bil nikoli zaposlen, so starši pojasnili v njegovi odsotnosti: »Tudi on je invalid. Operiran je bil na trebušni slinavki, potem so mu vzeli vranico, pa na srcu je bolan.«

Da bi se nam pridružil v pogovoru, so po Francija poslali Branka, a se je vrnil sam: »Noče.« Nato opravičujoče: »Veste, vedno je tako – Franci se zelo boji ljudi, zato k tujcu nikoli ne pride zraven.«

Štirje Borovšakovi prebijejo mesec s skupno 810 evri. Očetova pokojnina znaša 480 evrov, Branko prejema 180 evrov invalidske pokojnine, Franci 150 evrov socialne pomoči. Marija nič, ni bila nikoli zaposlena. Tako da na družinskega člana pride komaj 200 evrov. Od tega nekaj seveda poberejo položnice. Najvišja je za elektriko, okoli 100 evrov. Na srečo imajo nad hišo studenec, tako da vsaj vode ne plačujejo. Le poleti, ko presahne, morajo ponjo k bolj oddaljenemu sosedovemu izviru.

Vse dotrajano, preperelo

Še hvala bogu, da si drva lahko pripravijo sami. Zebe jih ne, saj jih, čeprav vleče skozi vsa že dolgo preperela okna in vrata, izdatno greje kmečka peč. Uleči se nanjo pa ne smejo, saj je, stoletnica, že nevarno razpokana. Koliko bo še zdržala, jo zaskrbljeno pogledujejo. Denarja za novo ni. Kot ga ne ostane za nič, čeprav po popravilih kliče čisto vsak vogal, natančneje – vsaka razpoka, vsaka špranja, se zaveda Silvo: »Da bi si malo izboljšali življenje, bi moral streho porihtati, grušt popraviti, pa kuhinjo. Tudi kopalnico imamo bolj 'bogo, vodo grejemo s staro kovinsko pečjo na drva. Električni bojler, četudi rabljen, da bi le delal, bi bil dobrodošel. Samo večji, 80-litrski bi moral biti, smo vendarle štirje. Tudi kopalne kadi bi bili veseli, kopalniških ploščic, da bi spodobno zrihtal. Pa vsaj nekaj siporeksovih zidakov. Leseni strop razpada ...«

K nujni obnovi kliče vse: »Okna so gnila, ven jih je treba vreči – samo, pri tem bo treba paziti, da se ne bo še stena zasula.«

Tik pred upokojitvijo je Silvo celo pridobil gradbeno dovoljenje za novogradnjo, ampak: »Nikoli nismo prišli do denarja, da bi gradili.«

Hrepenijo le še po manjših, najbolj nujnih obnovah, da bi si v vsaj malo izboljšali življenje. A je vse videti zelo nedosegljivo, pove Silvo: »Zato niti preračunavati nisem začel, koliko denarja bi za posamezno popravilo potreboval.«

Pomoči od nikoder

Križem rok pa tudi ni držal: »Na več koncih sem že prosil za pomoč, prav posebej za hišo se potrkal tudi pri županu Miranu Jeriču. Je rekel, da ne more nič pomagati.«

Ko jih vsaj bolezni ne bi toliko pestile! Poleg invalidnih sinov se morata k zdravnikom vse češče zatekati tudi mama in oče.

Marija po prestani kapi za silo lahko hodi le še z berglami, za njo je že več operacij na črevesju, slinavki, dvakrat za kilo, pod nož je morala tudi zaradi bul v trebuhu. Silvo je bil operiran za mreno na očeh, čaka na operacijo kile, peša mu srce.

Marija je vedno skrbela za vrt, da so imeli svežo domačo zelenjavo, a odkar je na berglah, niti tega ne zmore več. Prav tako ne štedilnika in kuhinje, zato sta zdaj v Silvovi domeni.

Borovšakovim gre težko z jezika bridko dejstvo, da jim kljub zemlji – resnici na ljubo to, kar imajo, niti ni kmetija, ampak bolj beračija – občasno zmanjka za hrano: »Skrinja je prazna, saj mesa si tako ne moremo privoščiti. Po telitvi imamo mleko edine krave v hlevu, vsaj to. Saj rinemo za silo, no. Sorodnik iz Hrastnika nam enkrat na leto z Rdečega križa prinese dve kili riža pa špagete.«

Včasih pošljejo na Rdeči križ, da bi kaj prinesel, tudi Branka. Bolj ko ne se vrača praznih rok: »Uro pa pol pešači v eno smer, pride dol, pa mu rečejo, da nimajo, da je vsega zmanjkalo.«