Pod laškim gradom so kosili in grabili

Po naših travnikih danes večinoma brnijo kosilnice, obračalniki, nakladalke in balirke in le redko uzremo kakšnega kosca s koso v roki ali dekle z grabljami. Časi, ko se je kosilo ročno, so danes le še bled spomin, zato je bil toliko bolj zanimiv pogled na nekaj manj kot sto članov kulturnih društev in skupin, združenih v Etno odboru Jureta Krašovca pri Zvezi kulturnih društev občine Laško Možnar, ki so zadnjega dne v rožniku zavzeli hrib pod gradom Tabor v Laškem in ga pokosili ter pograbili na roke. Zbrali so se pri farni cerkvi na Aškerčevem trgu in se s kosami na ramah in grabljami v rokah podali pod laški grad, v tako imenovani tavrh, h gospodarju Janezu Semetu, ki jih že komaj čakal, da porežejo največji kos njegovega grunta.
»Gospodar se je moral za košnjo odločiti po tehtnem preudarku. Včasih, ko še ni bilo radia in vremenskih napovedi, se je zanašal le na svoje vremenske izkušnje in na pratiko. Ob mlaju niso hoteli kositi. Če sta luna in veter obetala nekaj dni stanovitnega vremena, pa je gospodar naznanil družini: 'Kosili bomo!' Gospodar in sin sta morala nato do sosedov in najemnikov, da sta jih naprosila za pomoč. Delovne sile je bilo včasih dovolj in kosit je prišel vsakdo rad. Še posebno če je bila hiša na dobrem glasu in gospodinja znana kot dobra kuharica, ki pri jedi ne skopari,« je na dogodku povedala predsednica etno odbora Urška Knez. 
Na travniku je gospodar najprej pregazil mejo, da ne bi kosili po sosedovem. Kosci so se postavili v vrsto, na čelu katere je bil običajno gospodar sam, njegov bodoči zet ali najboljši kosec. Vsak je rezal svojo red. Prednji je stopal naprej, drugi pa po vrsti dva do tri korake drug za drugim. Kositi je bilo treba v štih, kot so temu pravili, in vsi so morali hkrati zamahniti s koso. Sramota je bila za kosca, če ga je njegov sosed prekosil.

Potem je bilo treba redi raztrositi, da se je lepo sušilo. Ko je bila trava posušena, so prišle še grabljice, ki so jo raztrosile po vsem travniku. Dobro posušeno mrvo so zatem običajno naložili na voz lojtrnik, in ko je bil ta visoko naložen, so po sredi položili dolg drog in ga odpeljali domov. Urška Knez je dogodek povezovala in zaključila z besedami zahvale, kot je to nekoč storil gospodar: »Vsem skupaj boglonaj za dobro opravljeno delo.« 
Pod laškim gradom so za veselo razpoloženje ves čas skrbeli ljudski godci Peter in Matej Frece ter Žan Arzenšek, laški likovniki so prizore slikali na platno, za likof je vse prisotne na laškem gradu čakala malica, za presenečenje pa je poskrbela še Vaška godba z Vrha nad Laškim.