IG – Uprava RS za zaščito in reševanje je v kategoriji napad živali na živali prejšnji teden zapisala, da je »v kraju Visoko, občina Ig, medved vdrl v kokošnjak in pomoril kokoši«. Le nekaj dni prej je kure pri starejšem Ivanu Lenarčiču, živečem sredi vasi, dvakrat moril lisjak, prvič pet in drugič dve. Da kokoške dišijo zvitorepcu, je splošno znano – od kdaj pa medvedu?
O prebrisanem medoljubcu
Visočan, lovski mojster in kinološki sodnik Zvonimir Poznik, kratko Zvone, že 42 let z izpitom lovca, član LD Škofljica, »ki sega od Gruberjevega prekopa čez Golovec in Barje do Kureščka, s čimer je eno najdaljših lovišč v Sloveniji«, pozna premnogo lovskih skrivnosti in podrobnosti. Tudi medvedje. Srečanj z njimi že dolgo ne šteje več, a prav vsako naredi močan vtis. Tako tudi, ko je njegov Don nagnal medvedko z mladiči: »Za pol leta starega špringer španjela je bilo prvo takšno soočenje. Medvedka je pa rjovela, da je bilo mene, ki sem stal tristo metrov stran, groza.« Posledice so: »Kaže, da je medvedka Dona načofala, saj ima od takrat velik rešpekt do medveda in divjega prašiča, ki je podobno temne dlake.«
»Ti naši gozdovi tu gor in pa območje LD Mokrc so bila stara stanišča medvedov,« nadaljuje Zvone, čigar oče in ded sta bila tudi lovca, tako da »imamo v spominu vse, kar se je dogajalo«.
Še posebno se spomni leta 1968 na Visokem pri čebelnjaku uplenjenega medveda: »Zvit je bil kot feder. Po vsaki storjeni škodi je delal kroge vse do Snežnika, pa se vrnil in zakuhal novo. Samo čebelnjake je izbiral. Panj je izvlekel, šele potem razbil. Je bil res mojster, pravi stručko!«
Zvone vsako leto sreča po pet do deset različnih medvedov: »Lani še več. Največ, sedem, sva jih naenkrat naštela pred osmimi, devetimi leti s sinom na bivšem mrhovišču. Stara z mladičema, ata tristokilski, pa še trije stokilski, verjetno tudi njuni potomci. Še podnevi, bilo je okrog velike noči, sva jih opazovala s preže.«
Na območju LD Škofljica je medved domač: »Na Molniku ga imamo vseskozi, po Barju redno prehaja gor in dol. Zadnje desetletje se je zelo namnožil. Zaradi balkanskih vojn, pravijo, a trdim, da ne. Dolenjsko podeželje, prav ta naš konec, se zarašča. Medved, ki je prehranski oportunist, kar pomeni, da je vse, kar najde v okolju, potrebuje tako kritje. Visoko premore samo še enega aktivnega kmeta, na Barju vlečejo medveda, divjega prašiča ter drugo veliko divjad ogromne koruzne njive.«
Do brloga ni daleč: »V skalovju pod vasjo, okrog 600 metrov od zadnjih hiš, imamo stalen brlog, kjer medvedka skoraj redno polega mladiče.«
V medvedovem življenjskem okolju je vse več nemira: »Vnašajo ga vožnje motokrosistov in štirikolesnikov. Tudi hrup helikopterjev, vojaških in policijskih, tu čez imajo svojo ruto in stalno vozijo, žival zbega. Motene so tudi stoletne poti. Žival se jih drži, dokler jih kaj ne preseka, denimo novogradnje. Zbegana potem kar na vas primaršira.«
Kljub vsemu skorajda ni hudih izkušenj iz srečanj z medvedi: »Razen možakarja v Zapotoku maja pred dvema letoma.« Lovcev, ki jih srečajo najpogosteje, mrcine ne napadajo: »Bežali, haha, smo pa že dostikrat.«
Če ni pečenih, pa žive kure
Kot prehranski oportunist medved išče v okolju vse možne prehranske vire. Nekateri, kot ta zdaj na kure, se specializirajo: »Pred šestimi leti smo imeli medveda, ki je zaradi hrane prevračal smetnjake. Hrana, ki so jo metali vanje, je dišala še meni – kaj ne bo njemu. Eden je ponjo hodil v Zapotok in k nam. Sem ga opazoval s preže. Izjemno lepo dlako z belo liso na vratu je imel, tehtal pa 120 kil. V enem tednu smo dobili odločbo za odstrel, in preden je bil mesec okrog, je bil ustreljen v Zapotoku, v lovišču LD Mokrc.«
Minule tedne se je neki medo sladkal s češnjami okoli vasi, morda prav ta kurji tat: »Dveleten je, tehta od 50 do 70 kil. Verjetno ga je mama letos odpikala in je v kurah našel prehranjevalno nišo.«
A izbirčen ni preveč: »Na Golem je zajčnik razdrkal, Marku na Visokem panje.«
Nedvomno pa najraje obiskuje kokošnjake, na Visokem, denimo, že dvakrat kurnik zobozdravnika Živa Bobiča (sicer tudi lovca LD Rakitna). Prvič ponoči 24. maja, drugič eno prejšnjih noči. Prvič ga je, potem ko je razdrl ograjo, nekaj očitno zmotilo, morda senzor, ki je prižgal žaromet, da ni pokončal nobene reve. Nekaj večerov zatem, okoli 22. ure, ga je zobozdravnik v soju avtomobilskih žarometov zagledal izza volana. Medo je koračil pred njim, proti kokošnjaku. Ni se pustil motiti, Bobič je moral dolgo trobiti in svetiti, preden jo je zverina ubrala proti Rogatcu nad Želimljami. Luč jo je zanesljivo obsvetila tudi ob drugem napadu, ko je raztrgal obe varovalni ograji ter dve kuri odnesel, dve drugi, umorjeni, pa pustil na tleh. Zanimivo je, da še iz časov pred zgraditvijo hiše stoji na drevesnem deblu opozorilna tabla z napisom Območje medveda. Jo je kurjeljubi razumel kot povabilo? Obiskal pa je tudi soseda, ki nima kur – njemu je razkopal star drevesni panj. Že prej se je nekega poznega večera dolgo sprehajal kar pred sosedovim hišnim vhodom.
King charles španjel Luk, ki je prišel z lastnikom, čebelarjem Sinetom iz Zapotoka, na obisk k Bobičevim, je takoj ob prihodu zavohal medvedje sledi pri kurniku in začel besno lajati. Sine je pojasnil: »Lani pred mrakom enkrat smo bili zbrani na domačem kar velikem dvorišču, ko začne Luk za hišo lajati, kot bi se z nekom boril. Stopimo pogledat, obstanemo na 15 metrov. Pred Lukom je na zadnjih tacah stal 160 centimetrov visok dveletni medved. Planil je na Luka, ta pa odskočil in naprej napadal, dokler ni mrcina zbežala. Luk je drobcen, ampak se medveda nič ne boji.«
Medved je Sinetu že nekajkrat šaril po čebelnjaku: »Kako pride čez električnega pastirja, s katerim je obdan pašnik, se je čudil neki obiskovalec. Ho, sem odvrnil, saj ne pride čez pašnik, ampak kar po razsvetljeni asfaltni cesti!«
»Če jim bomo pustili, bodo medvedi kmalu že nas hribovce lovili,« se pridušajo Visočani in Zapotočani.
Vsemogočniške pisarne
Da so medveda bližje naseljem pognali tudi bruseljski birokrati, pove Zvone Poznik: »Hecno je, da nas Evropa uči, kako z medvedom, ko ga sama že sto let nima. Mrhovišča so še pred dvajsetimi leti zadrževala medveda. Ko smo jih morali ukiniti po direktivi Evrope, so se razširili širše na teren, ki ni bil njihov. Medveda smo pri nas sicer zmeraj videvali, ampak v manjšem številu kot po sprejetju direktive.«
Kam pa kam, boter gams?
K naselju in vanj se širi mnogo divjadi, opaža Zvone Poznik: »Gams je v našem lovišču občasno prisoten 30 let. Zadnjih deset jih je čedalje več, tako da imamo v naši LD letos prvič odstrel gamsa.« Pred mesecem je star gamsji kapitalec k Zvonetovi hiši sredi vasi prišel pod okno: »Obstal je, opazoval sem ga z balkona. Ko sem ga nagovoril s: 'Kam greš?' je pa stekel prek vrtov v gozd.«