Pod kožo so krvavi, tudi če imajo kosmato dušo

LJUBLJANA – »Koliko je ljudi, ob katerih se počutite nepogrešljivi, nedolžni in posebni? Koliko je ljudi, ob katerih se počutite izjemni?« se je nekoč vprašal ameriški novinar in kolumnist John Grogan v knjigi, ki jo je napisal – o svojem psu. Res, odnos, ki se vzpostavi med psom in njegovim lastnikom, je morda eden redkih v življenju, za katere lahko ta brez najmanjšega obotavljanja reče: To je moj najboljši prijatelj. In ko je najboljši prijatelj v nevarnosti, nas v želji, da bi mu pomagali, razsodnost kdaj lahko pusti na cedilu. »Videla sem, kako je težko lastniku psa, ko mu rečejo: 'Zdaj si pa najdi darovalca krvi.' V tistih trenutkih je to zadnja stvar, o kateri bi lahko razmišljal,« nam je povedala farmacevtka Aleksandra Karner, ki je ob študentskem delu na eni izmed ljubljanskih klinik pred petimi leti dobila idejo o bazi psov krvodajalcev v želji, da bi pomagala ljudem, ki se znajdejo v taki situaciji.

Danes je vanjo vključenih okoli sto psov, ki so razporejeni po slovenskih regijah, da lahko najbližjega ustreznega darovalca napotijo na veterinarsko kliniko, kjer potrebujejo kri. Za zdaj baza deluje kot povsem prostovoljska organizacija, z njenim delom pa so se veterinarji v tem času toliko seznanili, da jo že sami pokličejo, prej so lastniki darovalce iz nje našli tudi tako, da so v iskalnik na spletu v naglici natipkali pasji krvodajalci ali kaj podobnega. »Dandanes pasja transfuzija ni več noben bavbav,« pravi Aleksandra. Potreba po darovani pasji krvi se stalno povečuje. Ljudje so bolj ozaveščeni in spreminja se tudi njihov odnos do živali. »Počasi napredujemo. Danes je normalno, da daš psu transfuzijo, ni več nezaslišano,« dodaja Karnerjeva. Kljub temu marsikdo ne ve, da obstaja baza psov krvodajalcev. Večina veterinarskih klinik se je nanjo dobro odzvala. Baze krvodajalcev, ki jih imajo klinike, so namreč premajhne in zastarele, ker se jih ne obnavlja. Karnerjeva si želi, da bi bila prostovoljska mreža dostopna po vsej Sloveniji. Tako smo se odločili, da se še sami vključimo vanjo.

Prostovoljci in njihovi darovalci

Pes Taubi, ki se je z našo ekipo odpravil na odvzem krvi in postal darovalec, se ob vstopu v prostore Ambulante VET-MED na Glonarjevi 2 v Ljubljani, kjer je prijazno osebje za nas opravilo preventivni pregled, verjetno sicer ni zavedal, da je postal prostovoljec. Ali pa se s tem ni čisto strinjal, saj je kaj hitro povesil rep, ko smo ga posadili na mizo v ambulanti. A bilo je prepozno: »To je tako – zdaj ste se prijavili v bazo, in ko mene pokličejo, da potrebujejo psa darovalca, se pri vas pozanimam, ali je vaš kuža ustrezen. Če imate čas, greste na kliniko, kjer potrebujejo kri,« nam je pojasnila Aleksandra. Pasje krvi v Sloveniji namreč ne shranjujejo, »ker je za to treba imeti posebne hladilnike«, nam je razkrila dr. vet. med. Urška Drobnič iz Ambulante VET-MED.

»Sveža pasja kri je v njih lahko do tri mesece. Potreba po darovalcu se lahko pokaže na primer dvakrat v enem tednu, nato pa je tri ali štiri mesece ni. Zato bi bila potrata jemati toliko krvi, saj bi je morali preveč vzeti po nepotrebnem in potem metati stran. Načeloma bi se splačalo izdelati krvno plazmo, ki se sveža zamrznjena lahko shrani do leta in pol.« Na našo opombo, da na takšen način pasjo kri shranjujejo recimo v Veliki Britaniji, nam je Drobničeva odgovorila, da je tam pač toliko več prebivalcev in s tem tudi psov. Slovenija je tako majhna, da stvari, ki se splačajo v tujini, tu ne delujejo. »Za plazmo je treba imeti posebni separator krvi. Nekdo bi se moral pač odločiti in ga kupiti.« Strošek za lastnike psov bi bil sicer nekoliko večji, kot je v primeru transfuzije, ki jo plačajo kliniki.

Eno cepljenje zastonj

Tako je pravo olajšanje zanje, da so prostovoljci, ki pridejo v znak dobre volje, pripravljeni pomagati. Klinike so tem le toliko stopile nasproti, da njihovi psi, darovalci, pri njih po navadi dobijo zastonj eno cepljenje proti kužnim boleznim. Za kužke pa se ponekod najdejo tudi kakšne konzerve ali briketi, kar pač imajo … O klobasi in morebitnem kozarčku rdečega vina za lastnika, ki je kdaj še bolj zaskrbljen kot njegov štirinožni prijatelj, pri tej različici krvodajalstva seveda nismo slišali. A nas je Aleksandra, katere psički labradorki tudi darujeta kri, pomirila: »Pes po odvzemu nima težav, lahko je le malce bolj zaspan in priporočljivo je, da mu damo tisti dan nekoliko več jesti.«

Po darovanju krvi izvemo, katero krvno skupino ima pes. Teh je mnogo več, kot jih imamo ljudje, določajo pa jih le na fakulteti za veterino, ki ima edina aparat za to. Z njo se Karnerjeva dogovarja, da bi oni sponzorirali testiranje ljubljanske pasje populacije, saj so, tako rečeno, največji odjemalci baze in bi bilo to tudi v njihovem interesu. Pred prvo transfuzijo kužka na kliniki, na katero ga pokličejo, tudi pregledajo: sluznice, srce, splošno zdravstveno stanje, in mu vzamejo malo krvi za pregled. To smo z našim psom uspešno prestali.

Kaj pa če v tistem trenutku, ko bo nekdo potreboval kri našega psa, ravno ne bomo na razpolago? »Vse je na prostovoljski bazi in ni obvezujoče. Če nekdo nima časa, kličem naprej. Res je to v dopoldanskih urah, takrat ko so operacije. A do zdaj smo še vedno našli krvodajalca, tako da očitno tudi to ni ovira,« je zaključila Aleksandra. Tako smo uspešno postali prostovoljci. No, vsaj nekateri med nami.