LJUBLJANA – Zgodbe otrok, ki se znajdejo med starši, potem ko se ti odločijo, da ne bodo več živeli skupaj in zahtevajo vsak svoje skrbništvo, so trpke. Še huje je, če pride tako daleč, da ukrepa sodišče. To se je pred skoraj devetimi leti, februarja 2008, zgodilo takrat 14-letni Anji Serec iz Prekmurja. Začelo se je že nekaj let prej, natančneje 2004., ko sta se mama Lidija in oče Jože ločila. Njun sin, ki je bil že polnoleten, se je odločil, da bo še naprej živel pri mami, enako je storila Anja. S prvo odločitvijo sodišča se je njena želja spoštovala.
K očetu in v bolnišnico
Sekolovnik se ni strinjal in je vložil pritožbo, a jo je na koncu sodišče še enkrat dodelilo materi. Prišlo je leto 2006, ko je po novi pritožbi senat soboškega okrožnega sodišča razsodil drugače. Sodnica Marjetica Škerget Logar je odločila, da mora Anja k očetu, pa čeprav je prav ona dvakrat prej odločila drugače in po dekličini želji. K njemu bi morala decembra 2007, a tega ni želela, saj je vseskozi poudarjala, da bi raje živela pri mami. Potem ko so jo od doma s silo odpeljali v spremstvu sodnega izvršitelja, je bila marca 2008 pripeljana na pediatrično kliniko v Ljubljani zaradi suicidalne ogroženosti, saj je v pismih CSD Murska Sobota rotila, naj je nikar ne dodelijo očetu, in opozarjala, da bo v tem primeru razmišljala o samomoru. Tam je ostala do sredine junija, nato so jo premestili v otroško bolnišnico v Šentvid pri Stični, odpustili so jo šele februarja 2009, ko je s pomočjo odvetnika Francija Matoza dosegla, da jo je sodišče dodelilo mami. Prepričana, da so jo leta 2008 hospitalizirali brez vsake pravne podlage, in to kljub temu da je bila popolnoma zdrava, je proti državi vložila 100.000 evrov vredno tožbo. Na koncu ji je sodišče prisodilo le 5000 evrov, pa ne zato, ker bi ugotovilo, da sta bodisi CSD Murska Sobota ali sodišče storila morebitno napako, ampak zaradi dolgotrajnosti postopka.
Spomnimo, da naj bi bil razlog za Anjin odklonilni odnos do očeta njegova domnevna spolna zloraba. Na pravdi, ki jo je Serčeva vložila proti državi, je marca 2014 Mojca Brecelj Kobe s pediatrične klinike povedala, da izvedenci spolne zlorabe niso ugotovili, izključena je bila tudi z vsemi strokovnimi mnenji. Pojasnila je, da so se med Anjinim 10-mesečnim bivanjem na psihiatriji trudili, da bi vzpostavila stik z očetom, a da je to vseskozi zavračala. V pomoč jim ni bila niti njena mama, saj obljub, kot je še povedala Brecelj Kobetova, da bo hčerko pripravila na stik z očetom, ni izpolnila. Po njenih besedah sta Anjina mati in njena sestra spodbujali Anjin odklanjajoč odnos do očeta in paranoidni odnos do uradnih institucij. |
Zahteval 50.000 evrov
Državo je hkrati tožil oče Jože. Zahteval je 50.000 evrov odškodnine, saj je bil prepričan, da naj bi zaradi nepravilnosti in nezakonitosti, ki naj bi se dogajale v sodnih postopkih zaradi dodelitve oziroma predodelitve otrok, predvsem hčere, ob razvezi zakona ter v izvršilnem postopku zaradi izvršitve predodelitve mladoletne hčere trpel duševne bolečine, ki so se kazale v zmanjšanju telesnih aktivnosti. Poleg tega je očital protipravno ravnanje pristojnega centra za socialno delo, ki je sodeloval v postopkih dodelitve in predodelitve mladoletne hčere. Večina teh postopkov se je končala s pravnomočnimi sodbami, kjer so bili Jožetovi zahtevki zavrnjeni.
V začetku tega leta oziroma po treh mesecih od zadnje obravnave na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča je tudi v tem primeru padla odločitev. Država mu mora plačati 8000 evrov, in sicer prav tako le iz naslova dolgotrajnosti postopka in pretrpljenih duševnih bolečin. Sodišče je namreč, kot je povedala njegova odvetnica Simona Marko, zavrnilo vse očitke o malomarnem delu CSD in sodišča. Meni, da je odločitev sodišča o tem, da CSD nima pristojnosti odločanja, ko teče sodni postopek, sprta z zakonskimi normami. Prav tako se ne strinja s tem, da so sodišča, glede na vsebino izvedeniških mnenj, v postopkih ravnala korektno in tako tudi pravilno odločila. Poudarja, da sodba ne sme temeljiti le na izvedeniškem mnenju, ampak na vseh dokazih.
»Otroka sta bila ogrožena in razvojno ovirana v bivalnem okolju z materjo, ki je onemogočala stike z očetom. Izpolnjeni so bili vsi pogoji, da bi sodišče otroka moralo zaščititi ali bi ga dodelilo tretji osebi ali pa očetu. Sodišče se distancira od ugotavljanja odgovornosti. Imelo je številna poročila CSD in bi moralo ukrepati,« je poudarila odvetnica Markova in nadaljevala, da je bila slika »kristalno jasna« že v letih 2005 in 2006. Sodišče bi moralo odreagirati in deklico odvzeti materi, saj bi otrok to dejstvo še lahko sprejel. Za kaj takega je bilo namreč leta 2009 prepozno. Poudarja še, da glavni namen pravde ni bil toliko v odškodnini, ampak »v razščiščevanju in ugotavljanju, kje je šlo nekaj narobe v tem postopku«. »Sodišča si še vedno ne upajo uporabiti instituta predodelitve otrok, kadar gre za zlorabo enega od staršev. Še vedno so primeri, ko daje materam priložnost za priložnostjo, da bo kdaj začela omogočati stike z očetom,« še pravi Markova, ki je tako kot državno pravobranilstvo napovedala pritožbo na odločitev sodišča.
