LJUBLJANA – Da je treba železo kovati, dokler je še vroče, so, drži, vedeli povedati že naši predniki. Politiki pa prav tako že dolgo vedo, da je treba, dokler je pač železo še vroče, čim bolj všečno pihati volivcem na dušo. Pri čemer je zanje še najmanj pomembno, ali so njihove posamezne, na prvi pogled vedno skrajno dobronamerne pobude koristne za državo, gospodarstvo in davkoplačevalce. Pa poglejmo: včeraj je bil 2. januar; 2. januar je bil, točno tako, zelo dolgo dela prost dan in številni državljani bi prav gotovo tudi včeraj raje še malo zabušavali, kot da bi se že vrnili v službo (na delovna mesta). Glede tega najbrž ni nobenega dvoma.
Všečno pihanje ljudem na dušo
Če preidemo k bistvu, prav včeraj je poslanec največje vladne stranke Pozitivne Slovenije, nekdanji strokovni sodelavec poslanske skupine LDS in podžupan občine Kamnik Brane Golubović, na prvi pogled nadvse dobronamerno na vlado naslovil novo poslansko pobudo, v kateri naslovnico poziva, naj vendarle izračuna (preveri), koliko 2. januar kot delovni dan v resnici vpliva na slovensko produktivnost in posledično na bruto domači proizvod (BDP) ter kaj bi pomenilo, če bi 2. januar znova postal, kaj pa drugega, dela prost dan. Najbolje je, da Golubovića kar citiramo.
»Na vlado naslavljam pobudo, da izdela izračune, koliko 2. januar kot delovni dan dejansko vpliva na produktivnost in posledično na BDP oziroma kaj bi pomenilo, če bi 2. januar ponovno postal dela prost dan,« je zapisal v poslanski pobudi, ki jo je naslovil na predsednico vlade mag. Alenko Bratušek.
V pobudi Golubović predsednico vlade spomni, da je bil 2. januar kot dela prost dan ukinjen šele leta 2012 (saj res, v času Janševe vlade) s sprejetjem zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in da so bili takrat kot glavni razlogi za ukinitev prostega dneva navedeni ekonomski razlogi, predvsem večja produktivnost ter zmanjšanje proračunskih stroškov in stroškov delodajalcev. Zagovorniki so poudarjali, opozarja, da si bo Slovenija z zmanjšanjem števila dela prostih dni zagotovila višji BDP oziroma da v večini evropskih držav 2. januar tudi ni dela prost dan.
Neobdavčeni pavšal v poslanski žep O tem, da bi državni zbor vlado in Davčno upravo Republike Slovenije (Durs) opozoril, da bi bilo glede na gospodarsko-bančno krizo najbrž edino korektno, če bi bil tako imenovani dodatek oziroma pavšal, ki ga poslanke in poslanci prejemajo za svoje (domnevno, nikoli natančno pojasnjeno) delo na terenu, po novem vsaj pošteno obdavčen, pa očitno noben od naših vrlih in tako zelo načelnih parlamentarcev ne razmišlja. Saj ni res, pa je, medtem ko vladna koalicija še kar pritiska vsevprek na državljane, jim povečuje davčna bremena in jih neusmiljeno duši z vedno novimi davčnimi domislicami, poslanci še kar prejemajo pavšal za tako imenovano terensko delo v svojem volilnem okraju, ki se sicer res nekoliko po višini razlikuje od poslanca do poslanca glede na oddaljenost volilnega okolja vsakega izmed njih od Ljubljane, vendar za nekatere znaša tudi do približno tisoč evrov na mesec in, kar je nepojmljivo, se ta znesek tistim, ki ga prejemajo, ne pozna ne pri dohodnini ne kako drugače. V zameno za takšno žepnino morajo poslanci le enkrat na leto napisati nekakšno kvaziporočilo o svojem delu na terenu. |
Ob ukinitvi je resda Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki je podprla predlog Janševe vlade za manjše število prazničnih dni, navajala, da bi en plačan praznični dan manj pomenil en produktiven dan več oziroma da bodo delodajalci s tem privarčevali približno 35 milijonov evrov. Vendar uradnih podatkov ni, meni Golubović. Obstaja zgolj ocena, da naj bi s tem, ko je bil 2. januar 2013 delovni dan, v javni upravi privarčevali približno 170.000 evrov, podatka, koliko se je privarčevalo v zasebnem sektorju in ali se je res, pa ni na voljo.
Drži, Tatjana Čerin, izvršna direktorica GZS za socialni dialog, je spomladi 2012 res poudarjala, da bi ukinitev dveh prazničnih in dela prostih dnevov (2. januarja in 2. maja) pomenila dva delovna dneva več na leto, s tem pa tudi povečano produktivnost podjetij. Ivo Boscarol, lastnik in direktor podjetja Pipistrel, ki je že leta 2007 predlagal zmanjšanje števila dela prostih dnevov, pa je, na primer, izračunal, da vsak od njih stane slovensko gospodarstvo približno štirideset milijonov evrov. Tudi podatki državnega statističnega urada so temu njegovemu izračunu pritrjevali. Ker je menda (do ukinitve 2. januarja kot dela prostega praznika) v povprečju vsak delovni dan povečal BDP za 0,1 odstotne točke, torej za približno 35 milijonov evrov.
In ne, niti to, da je v državah, v katerih so najpomembnejše zunanjetrgovinske poslovne partnerice slovenskih gospodarskih družb, 2. januarja povsem navaden delovni dan, ni nepomembno. Če, seveda, želimo z njimi ohraniti oziroma celo utrjevati poslovno sodelovanje.
Ampak zdaj se bomo očitno zelo po slovenceljsko raje ukvarjali s tem, kako ustreči predvsem vsem tistim, ki bi radi še malo podaljšali silvestrsko veseljačenje (da ne rečemo pijančevanje) in potem pač počivali 2. januarja. Tudi to je Slovenija, ki je izjemna tudi po tem, da poslanci zato, da bi bili dlje prosti, praznik dneva samostojnosti in enotnosti v državnem zboru proslavljajo že pet dni pred praznikom.
