Pobezljana glista bi lahko poletela

Nekoč pobezljana glista, tako so jo klicali vrstniki v najstniških letih, zdaj, marca jih bo dopolnila 65, ambasadorka radostnega staranja. ARS – kot piše tudi na njeni vizitki. »Človek, ki je spočet v ljubezni, rojen v ljubezni in ki živi v ljubezni, ima veliko dolžnost, da to ljubezen širi. Če jo ohrani samo zase in je ne da drugim, ni opravil svojega poslanstva, kajti to, kar dobimo, dobimo zato, da delimo z drugimi,« pravi Manca Košir.

Čedalje lažja, na nič vezana

Njej je bila dana izjemna življenjska energija, ki jo širi z le zanjo značilno srčnostjo in glasnim, optimizma polnim smehom. Ampak ni bilo vedno tako. Dekletce, ki so ga imeli doma radi, odraščala je ob ljubečih starših in dveh sestrah, je do okoli četrtega leta komaj kaj govorilo in zelo mrko zrlo v svet. Kot da ji ne bi bil preveč všeč. Do približno štiridesetega se je potem, pravi sama, v njenih očeh zrcalilo hrepenenje. Odtlej pa le še radost. No, kdaj pa kdaj tudi s kakšnim temačnim prebliskom, ampak večinoma je zvesta svojim besedam, da se »problemi z leti kar stopijo. Zdi se mi, da sem čedalje lažja, lahko bi kar poletela. Nič več me ne teži, vleče. Razen na svoje ljube ljudi nisem na nič navezana.« Njeni najbolj ljubi ljudje so mama, hčerki Ladeja in Tina ter trije vnuki. Z njimi se veliko crkljajo, objemajo, plešejo, igrajo. »Igra se mi zdi ena ključnih človekovih potreb in Slovenija je v svojem pogosto duhomornem ozračju tako težka tudi zato, ker se ljudje premalo igrajo.«

Tam, kjer je Manca, ljudje po navadi tudi berejo

Ali se vsaj trudijo narediti tak vtis. Konec 90. let prejšnjega stoletja so nastali študijski krožki Beremo z Manco Košir. Razlezli so se po vsej Sloveniji in Manca hodi brat z enako strastjo kot na začetku. Pa tudi s tem pri njej ni bilo vedno tako. V otroštvu so jo bolj kot črke zanimale številke, postala je učiteljica matematike in fizike. A ravnatelju neke ljubljanske šole se je zdela preveč gosposka v lepi obleki in naličena, da bi jo spustil v razred, pa je šla študirat novinarstvo, diplomirala ter pozneje magistrirala iz socioloških in doktorirala iz filoloških znanosti.

Da je študirala marksizem, je ni bilo nikoli sram povedati. Niti tega, da se je dve leti trudila, da bi jo vzeli v partijo, pa so zelo dolgo oklevali, ker je bila – prelepo oblečena. No, pozneje je Manca protestno izstopila. To stori, kadar se s čim ne strinja – upre se. Dvakrat jo je to stalo službo, a se je izplačalo, jo utrdilo, se pokazalo za dober korak, ki ji je pomagal rasti. »Zdaj vem, da Manca ni človek, ki bi menjal stališča in idejno pripadnost, temveč je človek, ki se od vseh, ki jih poznam, najhitreje uči in raste,« je o njej zapisala Desa Muck. Potem ko je priznala, da ji je šla ta vedno srečna in zamisli polna Manca vedno malce na živce.

Slovo bo veselo

Tisto, kar se nauči, odkrije, čuti in spozna, deli z drugimi. Zelo malo stvari je, o katerih se ne bi pogovarjala, pogovarja pa se zelo rada. Čeprav si vzame trenutke zgolj zase in čeprav se je že naučila kdaj reči tudi ne, ne bom se pogovarjala, ker ne vem, kdo ste. Njena najljubša novinarska zvrst je bil vedno intervju. Diplomirala je s temo Intervju v sodobnem slovenskem tisku in nato kot profesorica na FDV mojstrstvo intervjuvanja vbijala v glavo svojim študentom. Nekaterim je šla na živce. Seveda sem jim šla, pravi. Predvsem tistim slabšim. Ko se je upokojila, je zaključila akademsko kariero. Je preveč drugega, kar še mora postoriti v življenju. In naprej je treba, vedno le naprej. Tudi če je korak kdaj težak in odziv drugih slab oziroma odklonilen. Dokler si zvest samemu sebi, si na pravi poti.

Tega uči Manca, v vsakem svojem nastopu, z vsako svojo knjigo – 16 jih je –, kolumno, ki jo vedno piše, kot bi pisala pismo. Ko piše, je v nekem drugem svetu, v katerem ji pomaga vse, kar je prebrala, in vse, o čemer se je kdaj s kom pogovarjala. Njen duhovni sopotnik, kot mu pravi, Marjan Rožanc, je še dve desetletji po svoji smrti njen pomemben sogovornik.

Bila je ob njem, ko je umiral

Njegova zdravnica dr. Metka Klevišar jo je naučila, »da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto, njegovo človeško dostojanstvo. Da ni pomembno dodajati dneve življenja, ampak pristno, polno življenje dnevom.« Po upokojitvi se je Manca izšolala za prostovoljko Hospica. Sedi ob umirajočih, zato ker je to njena »bližnjica na poti k sebi in drugim. Moj poklon čudežu Življenja in moja hvaležnost za Ljubezen, ki vse prežema.« Manca, ki ljubi življenje, je svojim ljubim ljudem že naročila, naj se od nje poslovijo z obredom veselja. Ona pa bo po tem, ko bo umrla, je odločena, ustanovila dežurno angelsko brigado, ki bo prišla na pomoč pri čem zares hudem. Zato ker ji vse ljubezni, ki jo ima, ne bo uspelo razdati v enem samem življenju.