Ura je odbila šest zjutraj, avtobusi mestnega prometa na ljubljanskem Bavarskem dvoru švigajo vsak na svoj konec mesta, ki se prebuja v nov dan. Tako kot se je dve uri poprej prebudil Peter Žibert. Ni Ljubljančan, čeprav je na svet privekal ravno v Ljubljani pred 47 leti. Živi v Domžalah s svojo družino, radi se imajo, cenijo in spoštujejo se. »Zelo smo povezani, imam luštna otroka, pomagata mi, ko le lahko,« je ponosen na 19-letnega Tomaža in 15-letno Klavdijo. Ko to pripoveduje, žena Renata ureja še zadnje podrobnosti, da se lahko prodajalna odpre.
Zakonca Žibert že tri leta sila uspešno vodita franšizo svetovne verige Back Werk. Pravi, da sta iskala projekt, pri katerem bi šla na svoje. Izobraževala sta se v Nemčiji. »Pri takih odločitvah je bistven pogum. Menim, da ljudje vidijo preveč vse črno, zato si ne upajo v take projekte,« pristavi, potem pa v smehu doda, da je zadolžen za dokumentacijo in finance, žena pa je šefica.
Glasba ga gor drži
Danes mu je do smeha, a saj mu je vedno, čeprav mu življenje ni prizanašalo. Je junak in borec v eni osebi, pa naj si kdo misli, kar si hoče. A ne le zato, ker sta z ženo pred štirimi leti zagrizla v samostojni posel, ampak predvsem zato, ker ga niti bolezni niso spodkopale, predvsem pa mu niso vzele volje do življenja. Peter od nje prekipeva, načrtov mu ne manjka, ni še rekel zadnje.
Dobrih 18 let je poročen, od konca 80. let minulega stoletja pa je zapisan glasbi. »Skupaj s stricema smo začeli igrati v Triu Žibert. Potem mi je ponagajalo zdravje, pa sem moral nehati brenkati. Šel sem proč,« pojasni, zakaj ga nekaj časa ni bilo na sceni. A se je vrnil. »Glasba je kot droga. Ko se enkrat baviš z njo, brez nje ne gre več. Po prebolelem raku sem se vrnil v te vode in začel nastopati samostojno, to me še danes gor drži,« priznava. »Zdaj, na stara leta, če lahko tako rečem, pa sem začel snemati. Rad bi kaj pustil za sabo, neki pečat. Posnel sem štiri pesmi. Prva je bila leta 2009 Veseli Slovenec. Nastala je kot priredba pesmi Veseli Ribn'čan. Idejo sem dobil na evropskem prvenstvu na Poljskem, kjer sem navijal za Slovenijo. Ko sem se vrnil domov, sem poklical avtorja pesmi, Blumauerja, in dovolil mi je, da naredim priredbo. Stopil sem v stik s Štefanom Šarkezijem in v svojem glasbenem ateljeju je naredil priredbo,« pojasni, kako je nastala prva pesem. Sledila je skladba Pravi prijatelj, za katero je besedilo napisal Peter Žibert.
»Po lanskem žledolomu je nastala pesem za naše gasilce, ki so po 48 ur tvegali življenje, da bi pomagali ljudem v stiski. Štefan me je poklical, ali bi zapel pesem za naše junake, in z veseljem sem sprejel izziv. Z domžalskimi gasilci smo posneli tudi videospot,« se upravičeno pohvali, svoj opus pa sklene s pesmijo Pozitiva, ki je kot nalašč za danes. »Časi so težki, zato je nastala Pozitiva, katere avtor je Štefan Šarkezi. Vsi se radi spominjamo, kako je bilo včasih lepo. Čeprav je obilo komentarjev, ki želijo nekdanje čase očrniti. V pesmi pozivam k pozitivi, ki jo še kako potrebujemo. Glasba mi pomeni veliko, saj me sprošča in mi daje moč. Vse delam za svojo dušo. Če je komu to všeč, pa sem še toliko bolj vesel. Zdaj smo tako daleč, da bi rad posnel zgoščenko, načrtujemo jo za konec prihodnjega leta,« še razkrije svoje smele načrte.
Brez sočutja, le naprej
Leta 2000 je še drugič postal očka, veselja ni manjkalo, a ga je kmalu skazilo spoznanje, da ima raka na testisih. »Veste, da ni bilo enostavno. Razširil se je na pljuča, odpirali so mi trebušno votlino, preventivno so mi zdravili tudi bezgavke,« se spomni neljubih dogodkov. Leto in pol je bil po bolnišnicah. Marca 2000 je postal očka, avgusta, na dan, ko bi moral na morje, pa je šel na prvo operacijo. Ne da bi jamral, a prizna, »da je bilo hudo«.
Smo malce naivni, morda celo predrzni, pa ga vprašamo, kako mu je uspelo skozi pekel. »Ne smeš misliti na bolezen! Če misliš na to, mučiš samega sebe! Drugi ti kažejo sočutje, ne morejo ti pomagati, potrebuješ pa le in samo pozitivno energijo!« nas poduči. Od kod je črpal vse to? »Še sam ne vem dobro. Ves čas pa sem bil pozitivno razpoložen. Ko sem odhajal na kemoterapije, sem rekel, da grem v hotel s polnim penzionom. Nisem se obremenjeval, verjel sem, da se bo dobro izteklo,« nadaljuje Peter, ki je po dveh letih zmagal. Vmes je izgubil precej moči, kar je poslabšalo njegovo fizično stanje.
Od 16. leta namreč živi z mišično distrofijo. »Če bi na življenje in svet gledal negativno, vprašanje, kje bi bil danes,« nam pove, preden po domače pojasni, kaj distrofija sploh je. »Gre za počasno odmiranje mišičnih vlaken, dejansko izgubljaš mišice, in ne povrnejo se ti več. Precej hudo je bilo ravno med kemoterapijo, ko sem ostal brez desne roke. Povsem mi je izčrpalo mišice,« se zaveda, da je premagal raka, a plačal visoko ceno.
Distrofija ni od včeraj. Ko je bil še pri vseh močeh, je šel za mesarja. Ob koncu kemoterapije pa je delal na banki za okencem. Kako živi danes, ga vprašamo. »Ne drugače, zagotovo pa drugače gledam na življenje. Vsakemu rečem: uživaj življenje. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Danes si zdrav, ne veš pa, kaj te čaka jutri za ovinkom,« svetuje Peter, ki je ponosen, da sta njegova otroka šla v glasbene vode – danes igrata diatonični harmoniki.
Peter je tudi veliki košarkarski navdušenec. Kar 18 let je snemal domače in gostujoče tekme Heliosa Domžale. Tudi spletno stran domžalskega kluba je urejal nekaj let. Kot zapriseženega navijača Slovenije ga je pot peljala tudi na evropski prvenstvi v Litvo ter na Poljsko. |
Zdravila za njegovo bolezen ni. »Edino zdravilo je, da ostanem aktiven. Ne smem se zapustiti. Po kemoterapiji nisem mogel na Sv. Primoža nad Kamnikom, saj mi je pobralo preveč moči. Po enem mesecu mi je uspelo, trmast sem. Ne glede na to, kar koli se zgodi, puške v koruzo se ne sme vreči nikoli!« še poudari Peter. |