ŽALOSTNO

Po zaporu in ločitvi ga mečejo na cesto

Objavljeno 07. maj 2015 19.55 | Posodobljeno 07. maj 2015 00.58 | Piše: Vladimir Jerman

Milan Bartolj je četrt stoletja uspešno kuhal v trboveljskem hotelu Rudar.

TRBOVLJE – Upokojeni kuhar Milan Bartolj iz blokovskega stanovanja št. 17 na Opekarni 17 bo na prvi poletni dan obhajal 65 let. A kje in kako bo praznoval rojstni dan, je vprašanje brez odgovora. Pismo novega lastnika stanovanja, v katerem je Milan preživel polovico življenja, mu namreč dopoveduje, da je pristal med brezdomci. Prihrankov nima, pokojnina je skromna: »Mesečno prejmem 414 evrov, od tega plačam 27 evrov za dodatno zdravstveno zavarovanje.« 
Kaj mu je storiti, na koga naj se obrne? Najprej je šel vprašat na center za socialno delo: »Izvedel sem, da stanovanja zame nimajo. Le v bivalni zabojnik bi me morda lahko dali, ampak ni prost.« Potem je šel na občino: »Rekli so, naj se prijavim na razpis za neprofitno stanovanje prihodnje leto, letošnji je že končan.« Da nima dovolj za oskrbnino v domu upokojencev, je že vedel, a vseeno povprašal, ali bi ga sprejeli: »Naj pridem po praznikih, dotlej bodo pogledali, če je kakšna možnost.« Zato: »Ker nimam še nič konkretnega, kam naj grem, se na dopis novega lastnika še nisem upal oglasiti.«

Če bo čakal na prisilno deložacijo, se zaveda, bo kvečjemu slabše.

Prelomna točka

Kakšno zaporedje dogodkov se mora zvrstiti, da človeka namesto k spokojni starosti potisnejo na sam rob obupa?

Znameniti ljubljanski hotel Bellevue, restavracija Urška, gostilna Urban in bife Jadran so sloveli kot praktične delavnice učencev v gostinstvu. Tam se je za svoje življenjsko poslanstvo kalil tudi Milan. Kot nezakonskemu sinu matere Trboveljčanke, ki je stregla v rudniški restavraciji, mu je bil poklic kuharja tako rekoč položen že v zibko. Za dobro popotnico je poskrbela še štipendija gostinskega podjetja Rudar. Nad lonci kuhinje trboveljskega hotela Rudar se je mojstril od odprtja v letu 1968 do leta 1993, ko je bilo podjetje že pred stečajem. Preden so jim vrnili delavske knjižice, jih je direktor še seznanil s tem: »Da ne bo nihče od nas zaposlenih mogel kupiti nobenega od Rudarjevih lokalov.«

Leta 1976 se je Milan poročil s sedem let mlajšo frizerko. Dve leti pozneje sta dobila prvo, tri leta zatem še drugo hčerko. Žena je urejala pričeske v družbenem salonu, kot še mnoge kolegice pa sanjala o svojem. Sanje so se ji izpolnile, ko sta z možem ob najetem bančnem posojilu zbrala za lokal na ugodni lokaciji. In ko je Rudarjevo gostinstvo mrknilo, je bilo glede na nove družbene usmeritve najbolj logično, da bi med zasebnike prešel tudi Milan: »Leta 1993 sva šla z ženo v nakup prostora v tretji gradbeni fazi pod kopališko tribuno Medijskih toplic. Seveda z bančnim posojilom.«


Turobne Medijske toplice

Poslovna in osebna tragedija Milana Bartolja se navezuje na Medijske toplice, eno od (brez)številnih zasavskih črnih lukenj, ki so požrle velike denarje brez pravega haska. Kopališki bazen na vrelcu s termalno vodo je že v 19. stoletju uredil na Izlakah rojeni industrijalec Alojz Prašnikar, leta 1985 je bilo gostišče s prenočišči dograjeno v hotel s 35 sobami, ob njem osem let pozneje dograjen kopališki kompleks s toboganom. Po prehodu v zasebno last so hotel in kopališče leta 2009 zaprli, objekt odtlej vidno izpostavljen vandalizmu zgolj še propada. 

Tu je bila točka preloma, ugotavlja Milan: »Do takrat sva z ženo kar uspešno vozila, tu pa se je zapletlo. Ker je z vrha objekta zamakalo, nisem dobil uporabnega dovoljenja. Napako bi odpravil, a se je ustavilo ob tem, da je bil na predelu, od koder je zamakalo, drugi lastnik. Obenem so me gradbeni izvajalci začeli terjati za izplačilo. Nekaj mi je uspelo poravnati, preostalo pa po obrokih skozi več let. Tako je lokal ostal zaprt, bančno posojilo je v celoti pristalo na moji grbi. Moja stiska je postajala vse hujša, med drugim se je odražala v vse hujših prepirih z ženo. Izhoda iz dolgov ne možnosti, da bi začel delati, nisem našel. V takem sem iz obupa izrekel, da bom zakleti lokal zaminiral pa še ženo zraven.«

Sedel na Povšetovi

Pristal je v zaporu na Povšetovi: »Žena me je za izrečene grožnje prijavila. Sodišče je spoznalo, da sem grožnje res izrekel, in me poslalo v pripor na Povšetovo. Po pravnomočni zaporni kazni sem tam ostal še pol leta. Odslužiti bi moral še nekaj dlje, a so me zaradi dobrega obnašanja izpustili predčasno.«

Ob vrnitvi ga je pričakal prazen dom: »Žena, ki je decembra 1995, med mojim zaporom, uveljavila razvezo, se je s hčerama odselila v stanovanje svoje matere, ki ga je po Jazbinškovem zakonu brez moje vednosti odkupila zase.«

Po istem zakonu sta Bartoljeva pred razvezo odkupila stanovanje na Opekarni: »Ker nisva imela gotovine, sva najela bančno posojilo. Mesečne obroke sva poravnavala skupaj do razveze, potem pa nadaljnjih trinajst let sam. Večkrat so mi obroke, ko sem bil popolnoma suh, pomagali plačati sorodniki. Bil sem prijavljen na zavodu za zaposlovanje in tako sem občasno za določen čas delal marsikje, v sezoni tudi na Obali. V mesecih nezaposlenosti sem prejemal 260 evrov socialne podpore.«

Razvezi je sledila delitev skupnega premoženja z bivšo ženo. Za Milana je bilo tudi to življenjsko poglavje, čeprav se trudi obvladovati svoja čustva, zelo mučno. Travmatične posledice še vedno občuti. Ker je bilo njeno stanovanje ocenjeno za manj vredno od njegovega, ji je z odvetnikom predlagal zamenjavo: »Odklonila je.« Povzame, da je sodišče o razdelitvi skupnega premoženja nazadnje razsodilo: »Šestdeset odstotkov je pripadlo njej, meni preostalih 40.«

Iz dolge jeremijade, ki se Milanu izvije ob spominih na pravdanje, izhaja, da se mu z razsodbo še ni uspelo sprijazniti. Meni, da ga niso obravnavali enakovredno zaradi njegovega zapora, pa tudi zato, ker ni imel denarja za odvetnike.

Po znižani ceni

Kakor koli že, sodišče je odredilo prodajo stanovanja Milana Bartolja, »ki ga zastopa Iztok Šubara, odvetnik v Trbovljah, zaradi izterjave 18.460 evrov s pripadajočimi obrestmi« – tolikšen znesek na podlagi opisane sodne razdelitve premoženja dolguje bivši ženi zaradi višje ocenjene vrednosti njegovega stanovanja od njenega, ona pa je dolg hipotečno vknjižila na njegovem stanovanju – na javni dražbi.

V prvem poskusu po zadnji (znižani) ocenjeni vrednosti za 39.500 evrov ni našlo kupca. Na drugi dražbi 17. marca pa je dražitelj stanovanje dobil za izklicno ceno 19.750 evrov. Novi lastnik je Bartolja pisno obvestil: »Po plačilu celotne kupnine sem dne 2. aprila 2015 tudi prejel sklep, da morate vi kot nekdanji lastnik nepremičnino zapustiti in jo izročiti meni v 60 dneh od prejema tega sklepa.«

Milan Bartolj se je Okrajnemu sodišču v Trbovljah pritožil na sklep o prodanem stanovanju. Pravi, da je dobil tudi ustno zagotovilo: »Da me ne morejo izseliti, dokler ne bo sodišče odločilo o moji pritožbi. Upam pa, da ji bo ugodilo in postopek iz utemeljenih razlogov obnovilo.«

Deli s prijatelji