TRŽIČ – Kdo se ne spomni nekdanjega tržiškega župana in poslanca SDS Pavla Ruparja? Med letoma 1994 in 2006, ko je zaradi afere s podnajemnico odstopil s poslanskega položaja, je bil eden najbolj znanih politikov v Sloveniji. A slabo leto potem, ko je bil obsojen zaradi oškodovanja občinskega proračuna in je odslužil enoletno zaporno kazen, o politiku v njem ni več ne duha ne sluha. Pavel Rupar se preživlja s trdim delom, da si zasluži za vsakdanji kruh. Dela za podjetje, ki se ukvarja z adaptacijami kopalnic in hiš, s pleskanjem, beljenjem in fasaderstvom.
Vsi so ga zapustili
Malo jih je, ki bi po življenju v visoki politiki prijeli za kramp in lopato, večina si je v politiki ustvarila dovolj zvez in poznanstev, da lahko še dolgo živijo na ta račun. A Pavel Rupar ni eden od njih. Sprva zelo zadržan do javnega izpostavljanja nam je vendarle začel odkrivati osupljivo osebno zgodbo o tem, kako se mu je uspelo pobrati z dna in kako je postal povsem drug človek.
»Veste, kako so mirne noči in lepi dnevi, ko si razbremenjen vse te lažne slave in političnih spletk? To je bila vse ena sama laž, zato me županska in politična scena absolutno ne zanimata več,« pove na začetku pogovora.
To je začel spoznavati pred šestimi leti, ko so se nad njim zgrinjali črni oblaki: »Nobenega človeka nisem imel, vsi prijatelji so me zapustili, ostal sem brez dohodkov, in spomladi sem prosil boga, da bi regrat bogato obrodil, da bi se ga lahko najedli. Prisotna je bila tudi depresija, tega ne skrivam, in moral sem iskati zdravniško pomoč,« odkrito pripoveduje.
Zelo je hvaležen nekdanjemu kranjskemu županu in psihiatru Damijanu Permetu, ki ga je vzel v svoje roke, zelo zdravilen pa je bil tudi obisk pri brezjanski Mariji Pomagaj: »Šel sem na Brezje, se postavil pred njo in jo prosil, naj mi pomaga in me spet naredi normalnega. A poslala me je naravnost v zapor, in takrat še nisem razumel smisla vsega skupaj.«
Preobrazba v zaporu
Bistvo je kmalu dojel, pravzaprav takoj, ko je prestopil prag zapora na Povšetovi v Ljubljani. Tega trenutka sicer ne privošči nikomur, čeprav je bil zapor zanj tudi novo rojstvo. V družbi kriminalcev je odkril, kakšno je življenje na drugi strani in da njegovo poslanstvo ni v politiki. »Ko sem s Povšetove odhajal na Ig, so mi naredili špalir in mi ploskali. Postali smo prijatelji in opora drug drugemu. Še zdaj smo prijatelji. Čutil sem, da nosim v sebi nekaj pozitivnega. Od takrat vem, da je treba pomagati ljudem, ne pa afen guncati.«
Najlepši božič je doživel med prestajanjem kazni. Bilo je pozimi leta 2015 in praznike je lahko preživel doma. Z družino je hotel kot vsako leto k polnočnici, a se je zelo bal, kako bi se na to odzvali njegovi sokrajani. »Ko prestajaš kazen, imaš nenehno občutek, da te vsi grdo gledajo in da si za vedno zaznamovan. Bal sem se, da mi bo kdo pljunil v obraz. A to sploh ni res, to imaš samo v glavi. Odločil sem se za pozitiven pogled na vse skupaj, in ko sem potem vendarle šel k polnočnici, me je prav presunilo, kako spoštljivi so bili ljudje do mene. Hvaležen sem jim.«
Prosi za odpuščanje Vsak nov dan je zdaj zanj čudež, in ko se zbudi, se veseli sonca ali dežja, nič ga ne spravi v slabo voljo. Odkril je, kako je lepo življenje. Vse to mu med političnim udejstvovanjem ni bilo dano, zato mu je za marsikaj iz tistega obdobja zelo žal: »Slava in politika prineseta nadutost in te odneseta v višave. Tudi mene sta. Predvsem mi je žal, da nisem bil vzoren oče, mož pa sploh ne. Najbolj obžalujem, da sta moja otroka brez mene tako hitro zrasla in da jima nisem mogel dati več, kot sem jima dal. Gledal sem samo nase in zdaj vidim, da bi lahko marsikaj bolje naredil. Veliko bi spremenil pri sebi, če bi lahko, a vendar sem vedno mislil, da sem delal prav. Zato še zmeraj lahko marsikoga prosim za odpuščanje, če sem ga prizadel.« |
Njegovo najpomembnejše spoznanje v zaporu je bilo odpuščanje. Spoznal je namreč, da nikogar več ne sovraži in da je vsem odpustil vse, kar so mu slabega naredili. »Sovražiti ljudi se ne splača, s tem je težko živeti. Odkar sem to ugotovil, sem kot prerojen in popolnoma pomirjen. Ko te življenje postavi na trdna tla in to ugotoviš, je najhuje za tabo,« pripoveduje.
Z odpuščanjem je seveda lažje živeti, ne more ti pa plačati položnic in te nahraniti. Tega se je nekdanji politik zelo dobro zavedel, ko je prišel iz zapora in sta morala z ženo namesto rož v korita posaditi solato in zelenjavo. Od takrat je navdušen vrtičkar in za letos je že posejal motovilec in rukolo, se v smehu pohvali. A konec leta 2015 se mu ni prav nič smejalo, ko sta z ženo Marijo ostala brez tradicionalne Miklavževe večerje, kakršno pri Ruparjevih pripravljajo že 40 let. Bil je brez ficka in niti dobrega kosa mesa si ni mogel privoščiti.
privolil v to težko fizično delo.
S krampom v roki
A usoda mu je poslala novo priložnost. Srečal je znanca, koroškega Slovenca Nantija Olipa iz Sel. Če bi kaj delal s krampom, ga je oni vprašal. Seveda bi, je odvrnil Rupar, a vendar doma ni povedal, kaj je počel tri dni čez mejo pri Nantiju.
»Malo mi je pa bilo nerodno in še sam nisem verjel, da sem privolil v to težko fizično delo. A kaj kmalu sem ugotovil, da v tem strašno uživam. Kaj je bilo lepšega kot vstati, ko se je še delal dan, in delati! A veste, kako se potem dobro počutiš, ko nekaj narediš s svojimi rokami? Takrat se mi je odprlo in tisti prvi skromni zaslužek je bil zame neskončno bogastvo! Saj vem, da se nekateri zaradi tega delajo norca iz mene, a to je njihov problem.«
Tako ima Pavel Rupar za sabo izjemno uspešno poslovno leto in z ženo sta si lahko celo privoščila en teden na morju. Pobral se je in gre naprej! Ne želi si ničesar drugega več kot le zdravja, miru, svobode in ljubezni pa da ima za preživetje in kaj dobrega za pojesti.
Pavel Rupar je bil nekoč mogočen politik. Zdaj je kazen za svoje grehe iz preteklosti odsedel, v nasprotju z mnogimi, ki so se temu poskušali izogniti. S tem si je rešil življenje in se razbremenil. Naj bo njegova zgodba v opomin in upanje vsem, ki se kdaj znajdemo na tleh.
