Ob 520-letnici krošnjarskega patenta, s katerim je bil pridobljen cesarski privilegij, ki je bil podlaga za razvoj krošnjarske trgovine na Ribniškem in Kočevskem, so v Rokodelskem centru Ribnica predstavili doslej največji projekt z vsem, kar je vezano na to obrt.
Pregledno razstavo z naslovom Križem svajt so se podal, pa sujo ruobo ponujal, ki ponuja pregled ribniškega krošnjarjenja od patenta 1492 do danes, dopolnjuje 45-minutni film kot del multimedijske vsebine z naslovom Sita in rešeta mojstra Debeljaka. Projekt so sklenili z ličnim katalogom. V slednjem so krošnjarstvo in krošnjarji zagotovo najbolje doslej mojstrsko opisani v vseh pogledih, še posebno raziskovalno-vsebinsko je delo močno seglo na medinstitucionalno raven, je razodelo osem avtoric vsakomur berljivih člankov. Pod timom so podpisane dr. Marija Počivavšek iz Muzeja novejše zgodovine Celje, dr. Mojca Ravnik z Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, Mojca Šifrer Bulovec iz Loškega muzeja Škofja Loka, Nadja Kovačič iz Pokrajinskega muzeja Kočevje, Anica Mohar iz Knjižnice Miklova hiša, mag. Marina Gradišnik in Vasja Pavlin iz Muzeja Ribnica ter Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega centra Ribnica. »S tem smo hoteli poudariti, da se je ribniško krošnjarstvo obdržalo še do danes, medtem ko je ta obrt na Kočevskem (po odhodu kočevskih Nemcev) nekako šla v pozabo ali celo izumrla. Šegavost, iznajdljivost, podjetnost, delavnost so temeljni atributi, da se bo ribniški človek obdržal vsaj naslednjih 500 let. Po sledeh svoje prepoznavnosti je neutrudno začel hoditi v obdobju 15. in 16. stoletja, med novo vero, božjo šibo in krošnjarstvom, kot je zapisala Marina Gradišnik, zdaj pa odločno podira recesijske ovire globalne krize. Kako? Tudi z izvirnim ribniškim, včasih zbadljivim, a vselej srčnim humorjem. Sicer ribniškega krošnjarja, ki je kmalu po drugi svetovni vojni zajahal jeklenega konjička, danes srečamo še v glasbi, likovni umetnosti, v muzejih, pri prodaji, nagovarja nas iz medijev,« poudarja Grm Riglerjeva.
Suhorobar v Srbiji
Humor v domačem narečju se kot žlahtna kapljica razliva tudi v dokumentarnem filmu (posnel ga je beograjski režiser slovenskega rodu Dragomir Zupanc) o mojstru Debeljaku, ki prvič v celoti prikazuje čezmejne, lahko bi rekli tudi balkanske poti te obrti. Imenitno je razkril krošnjarski obraz, ki je pravzaprav podoba nekdanjega slehernega krošnjarja, s pomembnim poudarkom na podjetnosti in humorju. »Čeprav so me starši, mama je doma iz Slatnika na Ribniškem, hiša je pri Pintarjevih, oče pa z Velike Slevice pri Velikih Laščah, v zibelko položili v Beogradu leta 1942, sem se v Ribniško dolino vedno rad vračal. Prvič s stricem, bratom mojega očeta, ob koncu druge svetovne vojne, leta 1945. Imel sem le tri leta in pol, ko sva po poldrugem mesecu peš prišla v Slatnik. Stric je bil hudo ranjen na sremski fronti, brez pol telesa je skoraj bil, a je zmogel pot. 1947. sem se vrnil v Beograd in tam seveda tudi s sestro in bratom ter družinama ostal,« odstira svoj življenjepis Ivan Debeljak v izvirni ribniški govorci, s katero je kot zdomar, delavnico ima še danes v bližini Plečnikove cerkve v Beogradu, nagovarjal ljudi po Srbiji.
Sicer se je enkratna beograjska zgodba suhorobarskega podjetja, dejavnosti in ljudi, ki so se ukvarjali z njo, začela kmalu po prvi svetovni vojni, ko se je Edvard Cvar po vrnitvi iz ruskega ujetništva ustavil v Beogradu. Srbijo je poznal že od prej, mesto ob sotočju Save in Donave ga je takoj navdušilo. Začel je z obrtjo, po material je hodil domov, v Slatnik. Z rodne grude je vabil delavce, med njimi tudi Ivana Debeljaka starejšega, ki je v Beograd s trinajstimi leti prišel 1929. Vrednega in sposobnega je pozneje izbral za delovodjo, za ženo pa mu je priporočil svojo nečakinjo, ki je bila prav tako iz suhorobarske družine, opisuje v katalogu beograjske suhorobarje dr. Mojca Ravnik. Cvar je leta 1936 v delu mesta, Crveni krst, postavil hišo z delavnico in druge prostore, da je lahko fabrika rešet za čiščenje zrnja (teh izdelkov je bilo največ) šla svojo pot. Vsak teden je šel vagon iz Beograda v Ribnico in nazaj. Edo Cvar je postal pomemben mož med Slovenci v Beogradu; v njegovi hiši so se večkrat tudi sestajali. Ker ni imel otrok, pri Debeljakovih jih je bilo šest, je imel najstarejšega Ivanovega sina kot za svojega in ga je gospodar izbral za svojega naslednika. Ivan Debeljak mlajši, duhoviti pripovedovalec, je suhi robi vdihoval navdih, dokler je lahko. Tudi danes, primerno času in potrebam. Tako kot pred njim Edo Cvar je tudi Ivan pomembna osebnost v družabnem življenju beograjskih Slovencev, teh je bilo po popisu leta 1991 3628. Bil je pobudnik ustanovitve društva Sava, v katerem danes poje in igra harmoniko. Povpraševanje po njegovih izdelkih upada, čeprav izdeluje sita iz stare zaloge obodov. A je ohranil tradicijo predhodnikov, ki so tako podjetno prinesli ribniško tradicijo v Beograd in jo ohranili.
»Živost in pestrost vsem zgodbam, strnjenim v projektu, daje tudi zgodba Metke Klun, potomke krošnjarjev družine Prijatelj z Vinic, ki je prav tako prenesena na film. Kot živo dediščino, ki je del našega ponosa, smo posnel tudi intervju s še delujočim krošnjarjem v Avstriji, gospodom Janezom Ambrožičem,« je še povedala Polona Grm Rigler.
Razstava bo na ogled do oktobra prihodnje leto.
