Po stopinjah staršev 
in prednikov

Kadar se Nadia Molek ustavi v Ljubljani zaradi raziskovalnih obveznosti in srečanj s prijatelji, kar je po navadi povezano, se ji v spominu nizajo zanimivi drobci iz najzgodnejšega otroštva. Rodila se je leta 1979 v Buenos Airesu, nato pa se je s starši, mamo Amalio in očetom Oskarjem Molekom, pri štirih letih preselila v skromno bivanjsko enoto v študentskem naselju v Ljubljani, kjer so potem prebili še naslednja štiri leta. Na prav toliko članov se je medtem povečala tudi njihova družina, saj se je tu rodila njena mlajša sestra Katarina. Medtem ko sta oče in mama obiskovala enoletni tečaj slovenščine na filozofski fakulteti, je bila Nadia v vrtcu, prve korake v spoznavanje šolskih učenosti pa je naredila na osnovni šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani.

»Na obdobje, ko sem se kot špansko govoreč otrok znašla v povsem drugem okolju, imam prijetne spomine. Zanimivo se mi je zdelo, ko so nam nadeli rumene rutke in nas že zgodaj motivirali za bralno značko. Branje mi je bilo vedno v veselje in tako je še danes,« pripoveduje multimedijska ustvarjalka in antropologinja Nadia Molek, ki je za antropološko analizo različnih konstrukcij slovenstva prejela prvo nagrado urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, zdaj pa pripravlja še doktorat s tega področja.

Špansko-slovenske korenine

Sodelovanje s Slovenijo sega v leto 1983, ko sta Nadjina mama in oče dobila štipendijo Slovenske izseljenske matice za študij v Ljubljani. Amalia, rojena Perez, je Argentinka s španskimi koreninami, Oskar pa ima slovenske. Ta kulturni menedžer in fotograf, ki je imel veliko razstav po svetu in pri nas, je potomec predvojnih primorsko-belokranjskih emigrantov v Južni Ameriki. Že njuni stari starši so se okoli leta 1926 preselili v Argentino, kamor so šli s trebuhom za kruhom.

»Leta diktature v Argentini, prežeta s težo izginulih prijateljev, in druga tesnobna dogajanja so naju z ženo vse bolj navdajala z željo, da bi nama bil tako duhovno kot mentalno dobrodošel svež zrak. Rojakinjo Irene Mislej, ki je že študirala v Ljubljani, sem spoznal prek staršev, ki so se srečevali v slovenskem klubu Triglav, in tako je dozorelo razmišljanje, da bi tudi midva odšla študirat v Slovenijo,« se spominja Oskar. Njegova žena je v slovenski prestolnici študirala grafiko, on pa etnologijo. Prilagajanje na jezik in podnebje je zahtevalo malo več časa, študentska izkušnja pa jima je odprla obzorja.

Takrat se je Oskar začel resneje ukvarjati s fotografijo, kar je opazil urednik Rodne grude in ga povabil k sodelovanju. Tradicijo zdaj nadaljuje njuna prvorojenka Nadia, ki je v otroštvu pridobljeno znanje slovenščine po vrnitvi v Argentino naprej utrjevala v sobotni slovenski šoli. Srednješolsko izobraževanje in maturo je opravila na prestižnem Goethejevem inštitutu v Buenos Airesu, kjer eno polovico predmetov poučujejo v španščini, drugo v nemščini. Že zgodaj je namreč razmišljala o nadaljevanju šolanja v Evropi. Zatem se je posvetila študiju filmske režije in antropologije, danes pa dela na eni od buenosaireških univerz.