Danes se zdijo gusarji fantastična in romantična pravljična bitja. Tako nam jih predstavljajo romani in filmi, med njimi nadvse priljubljeni karibski niz z Johnnyjem Deppom v vlogi simpatičnega in malce smešnega morskega razbojnika. Marsikje pa še srečamo njihove prilagojene naslednike, recimo v Rdečem morju, Arabskem zalivu, predvsem pa okoli afriškega somalijskega roga in v Maleziji. Več stoletij so bili robati morski volkovi strah in trepet sedmih svetovnih morij. Ker je bilo Sredozemlje njihova domovina, so jih poznali tudi v Jadranu. Pred časom je v Piranu knjigo o piratih v italijanskem izvirniku predstavil njen avtor Davide Gnola, vodja pomorskega muzeja v Cesenaticu blizu Riminija. Mladi se z gusarji srečujejo še ob krstu na Pomorski šoli v Piranu, le malo pa si jih lahko predstavlja, da so krvoločni pirati več stoletij napadali mesta in plenili vzdolž naše obale. Še legenda o lepi Vidi, ki jo je pod devinskim gradom ugrabil »črn zamorec« in so iz nje črpali naši pesniki od Prešerna pa vsaj do Aškerca in Cankarja, temelji na gusarski mitologiji.
Pirati iz časov antike
Pirati so v Sredozemlju znani iz časa Feničanov in starogrške ter rimske antike, morda že starega Egipta. Verjetno so nepridipravi plenili, kar si je človek upal na odprto morje in trgoval. V 9. stoletju so skozi Gibraltar vdrli Vikingi, ki so sicer redno plenili severne in zahodne obale stare celine. Najbolj zloglasni pa so bili otomanski – turški – pirati, zlasti se je gusarstvo kot spopad civilizacij razmahnilo po križarskih vojnah. Pomembno piratsko središče so bili Tripolis in Alžir na severnoafriški obali ter seveda Istanbul, od koder so načrtovali večje pohode v širjenju islamske vere.
Pomemben mejnik v borbi proti piratom je bila velika pomorska bitka pri grškem Lepantu (1571), v njej je sodelovala oborožena galeja iz beneške Capodistrie – današnjega Kopra. Krščansko zavezništvo je malce po sreči premagalo otomansko ladjevje, Turki so sklenili premirje, s preostalimi ladjami pa obnovili dejavnost. Žrtev je postal tudi udeleženec te bitke, španski pesnik Cervantes, ki so ga gusarji zajeli in odpeljali v večletno afriško suženjstvo, kjer je začel snovati Don Kihota.
Zlata doba piratstva
Med najbolj znanimi pirati sta bila brata gusarja Hajrudin Sinjebradec (1466–1546) in Aruj Barbarossa. V službi carigrajskega sultana sta plenila vzdolž južnih obal in napadala naselja in ladje. Hajrudin je sejal strah in grozo, na obalah italijanskega Lacija je poskušal celo ugrabiti lepo plemkinjo Julijo iz mantovskega vojvodstva Gonzaga, da bi jo podaril sultanu. Leta 1565 je na Malti umrl znameniti gusar Turgut Reis, znan kot Sinjebradčev naslednik, kruti Dragut, ki je postal celo admiral turške flote. Šestnajsto in 17. stoletje sta bili zlata doba piratstva, saj se je odprlo novo veliko območje delovanja – Atlantski ocean in druga svetovna morja. Nad morji novega sveta sta bdela kraljeva podanika, sir Francis Drake in sir John Hawkins.
Med karibskimi pirati sta bili tudi ženski poglavarki, krvava Marička Mary Read in Anne Bonny, ki sta delovali v času popularnega Samuela Bellamyja. Pozneje so se pirati vključili tudi v ameriško revolucijo med letoma 1775 in 1783. V Sredozemlju je deloval italijanski pirat Bavastro, ki je pozneje iz Genove služil svojemu vzorniku Napoleonu in branil obalo pred Angleži. Korzičan ga je imenoval za kapitana s posebnimi nalogami, možak si je mirno služil denar z ropanjem in s francoskim patentom deloval proti angleški floti. Že od 13. stoletja so obale zahodnega Sredozemlja ogrožali roparski vitezi in gusarji, predniki knežje rodbine Grimaldijev, ki so se končno umirili na pečini nad današnjim Monte Carlom. Pirati so uporabljali različna plovila, od majhnih, hitrih in okretnih bark do težkih, s topovi oboroženih ladij. Poveljniki so bili predvsem Turki in Arabci, bilo je nekaj prebežnikov iz krščanstva, pa Albanci, ki so delovali zlasti iz Ulcinja.
Romantični in pustolovski navdih
Pirati so v zlati dobi navdihovali književnost, slikarstvo in glasbo, nastalo je na tisoče del, ki so častila piratske pustolovščine. Znani angleški pesnik in pustolovec lord Byron, ki je hitel pomagati Grkom v boju za osvoboditev izpod otomanskega jarma, in italijanski osvoboditelj Garibaldi sta z njimi celo sodelovala. Po Byronovih motivih je skladatelj Giuseppe Verdi uglasbil opero Korzar, krstno izvedbo je doživela oktobra leta 1848 v takratnem Teatru Grande (danes Teatro Verdi) v sosednjem Trstu.
Gusarji so delovali vse do začetka 19. stoletja, ko so Francozi leta 1830 zavzeli Alžir. K precej hitremu zatonu piratstva je veliko prispeval razvoj sodobnih in hitrih ladij. Parniki so bili za njih skoraj nerešljiv problem. Svoje je naredilo še preurejanje velikih vojnih mornaric. Leta 1856 so v Parizu najpomembnejše pomorske sile sklenile obvezujočo odredbo o črtanju gusarskih patentov in koncesij. Po prvi in drugi svetovni vojni je Sredozemlje območje turizma, v zadnjih letih žal tudi begunskih dram. Zadnji piratski napad je bila ugrabitev potniške ladje Achille Lauro v 70. letih 20. stoletja. Danes najdemo pirate v Rdečem morju, okoli somalijskega roga in v Maleziji.
Ločiti moramo med gusarji in pirati. Prvi so delovali legalno, bili so nekakšni podjetniki, služili so oblasti in se morali celo zagovarjati na sodiščih. Pirati so zganjali sivo ekonomijo in delovali na lastno pest. Gnola navaja, da so gusarji in pirati delovali skoraj do pojava turizma. Na Jadranu je bila najbolj ogrožena ravna obala med Raveno in Riminijem, ljudje so utrdili obalna mesta ali se preselili globlje v notranjost. Večkrat so pirati zašli tudi povsem na sever, vse do Tržaškega zaliva in današnjih slovenskih obalnih mest. Ta del Jadrana so ogrožali senjski gusarji, tja so se v kraljestvo burje zatekli Uskoki iz srednje Dalmacije. Ko so z Benečani, ki so se v križarskih vojnah obnašali njim podobno, pred štirimi stoletji (1617) podpisali »mirovni« sporazum z gusarji, so jih ti prevarali in začeli preganjati.
