Po sledeh indijskih lovcev na glave

Cilj Hodaličeve ekipe, v kateri so bili še Katja Bidovec, Ksenija Lakovič in Mare Lakovič, je bil v objektiv ujeti ljudi etničnih skupin na izjemno odročnem območju indijske zvezne države Arunačal Pradeš. Antropolog Mare Lakovič je to malo raziskano območje obiskal že pred devetimi leti, ko je še naletel na sledi nekdanjih lovcev na glave in njihove trofeje, s katerimi so se ponašali in jih hranili v domovih.

Arunačal je zadnja divjina Indije, skrita med skrajne, vzhodne obronke Himalaje med Butanom, Kitajsko in Mjanmarom, območje, kjer se reka Siang, kasneje mogočna Bramaputra, prebija iz tibetanskega višavja skozi še zmeraj neraziskan kanjon v nižinske pragozdove Asama. Po Hodaličevih besedah ta del Indije s tisto pravo Indijo nima popolnoma nič skupnega. Drugačna klima, drugačna vegetacija, drugačna svetloba in predvsem drugačni ljudje.

Nedostopne gore in deviški pragozdovi dajejo zatočišče zadnjim animističnim ljudstvom Indije in redkim ogroženim sesalcem, kot sta dimasti in snežni leopard, bengalski tiger ter takin – divja koza ali skrivnostni gaur – džungelsko govedo.

V Arunačalu živi okrog sto različnih etničnih skupin. Zaradi neprehodnih hribov, ki se v dolino spuščajo tudi pod šestdesetstopinjskimi nakloni, se ta ljudstva v stoletjih med seboj niso mešala. Prav nasprotno, sovražna so si in vsako govori popolnoma svoj jezik. Hodaličevi odpravi je pri sporazumevanju pomagal vodnik Laurens iz ljudstva Apatani, ki je poznal kar deset jezikov in dialektov.

Indijska ekspedicija je bila nadaljevanje projekta iz porečja reke Omo v Etiopiji, ko so v divjini postavljali prenosni fotografski studio in v fotografsko optimalnih razmerah posneli ljudi, njihove portrete, okrasje ter njihovo oblačilno dediščino.

Mašo vodi ženska – šamanka

V odročne vasi so se pripeljali z džipom po prašnih cestah in se najprej ustavili pri gamburi, najpomembnejšem starcu iz nekakšnega sveta modrecev. Poglavarja so zaprosili za dovoljenje za fotografiranje in nastanitev. Sem namreč turisti ne zaidejo, edina možnost je bivati skupaj z vaščani. Skromna darila gamburi so pospešila pridobitev dovoljenja. Sicer pa so bili ljudje vsepovsod izjemno gostoljubni in prijazni.

Najprej so obiskali Apatane, ki živijo v vaseh v rodovitni dolini v okolici zaselka Ziro. Njihove ženske so znane po svojih nosnih čepih, ki so res nekaj posebnega. Tja so prišli v nedeljo, dan za mašo njihove lokalne religije donyi-polo, kombinacije animizma in katoliške vere. Verujejo v sonce in luno, prepevajo verske pesmi, po stenah katoliške cerkve visijo slike Jezusa, mašo pa vodi ženska – šamanka.

S cestami, ki jih je ob rekah pred kakšnimi 15 leti zgradila vojska, prodira tudi civilizacija. Ponekod imajo elektriko, mobitel ni nič posebnega. Tradicionalna oblačila uporabljajo le še za poroke in posebne svečanosti. Tiste, ki so jih izbrali za fotografiranje, so zato prosili, naj oblečejo prav ta, tradicionalna oblačila in okrasje.

Fotografirali so ljudi etničnih skupin: Niši, Tagin, Adi, Adi-Galong, Adi-Minjong, Miri in Abore. Lovcev na glave pa niso več zasledili in njihovih trofej tudi ne. V procesu pokristjanjevanja je ta kruti običaj izumrl, trofeje – lobanje pa so spoštljivo pokopali.

O časih, ko so bili ljudje Arunačala še zelo krvoločni, je članom Hodaličeve skupine pripovedoval vojščak, starec iz plemena Adi Minjong, ki se je še v 70. letih udeležil bojnega pohoda, ko so iz maščevanja pobili vse vaščane sosednje vasi, požgali hiše, trupla pa zmetali v reko.

Nagaland, kamor so odšli fotografirat še etnično skupino Koniak, pa je nemirno območje, kjer želi lokalno prebivalstvo ustanoviti samostojno državo; zaradi močnih in nevarnih paravojaških skupin so nekateri deli Nagalanda popolnoma zaprti za tujce.