Po skoku na glavo je Nick tetraplegik

PIRAN – Zgodba danes 19-letnega Nicka Špoljarja Dežjota iz Fiese je zgodba dečka, ki je pred dvema letoma skočil v vodo kot gimnazijec, iz nje pa so ga odnesli kot tetraplegika. Hkrati je to zgodba o mladeniču, ki je od nekdaj resen. Njegova mama Irena Dežjot pravi, da so mu starši kot otroku dovolili skoraj vse, ampak v mejah: »Igrice na računalniku je lahko igral samo zvečer, ob uri je hodil spat. Nick je še vedno odgovoren, zanesljiv, kot je bil prej. On je bil tisti, ki je prej svoje sošolce opozarjal na varnost, ko so skakali s kolesi, na koncu pa pride tako …«

Nick je junija 2013 praznoval prijateljev 18. rojstni dan, zabavali so se na plaži v Portorožu; bil je konec šole, vse zaključeno, vse sproščeno. Tisti dan so se že kopali, pa je Nick ponovil vabilo za skok: »Prijatelja sem vprašal, ali naj skočim na glavo ali na noge, in je rekel 'Ne vem, odloči se sam.' Voda je bila videti čisto dovolj globoka,« nadaljuje, »prijatelj je skočil na noge blizu obale, jaz sem skočil dlje na glavo.« Z glavo je priletel v mivko, nato se je spodvila glava, peto vretence se je zdrobilo, šesto je počilo … »Ob udarcu sem začutil podobno, kot ko se udariš v komolec in te strese elektrika,« Nick opisuje trenutek, ko se je vse spremenilo, pogled odtava.

Novo življenje

Sledili so mesec bolnišnice, pol leta rehabilitacije ter drugačno življenje. »Sprva se nisem zavedal, kaj bo. Mislil sem, da bom septembra šel v šolo, magari na berglah,« opisuje. Sledilo je soočenje s posledicami invalidnosti: »Nisem vedel, kaj je to biti na vozičku; da ne moreš iti normalno na WC, da ima imunski sistem padce ali da včasih zaradi mišic ne moreš normalno dihati.«

Nick svojo tragedijo opisuje hladno, trezno, premišljeno: »Zdaj si sam lahko vzamem telefon ali za piti, vendar se ne morem več hraniti ali umivati, da bi kam šel … S tem sem se soočil in to sprejel kot nekaj novega.«

Nickov negovalec oziroma osebni asistent Blaž, ki ga pelje na sprehod po asfaltni poti navkreber, za svojega negovanca pravi: »Deluje optimistično, jaz bi bil na njegovem mestu precej bolj potolčen, potreboval bi več časa, da bi prišel do faze, ko bi to sprejel.«

Mama Irena obrazloži razpotje novega invalida: »Ali se zapreš med štiri stene in obupaš ali pa greš naprej. Sprijazniš se ne nikoli, iščeš pa boljše.« Nick je nadaljeval šolanje, končuje četrti letnik in ponosno pove, da je že vpisan na elektrotehniko. »Psihično kondicijo ima, fizično se mora držati,« pove mama. Nick vzdržuje mišice, kolikor lahko glede na stanje, z upanjem, da se bo v prihodnosti našla medicinska rešitev. »Moram ohraniti kondicijo telesa, da bom nekoč – če se kaj pojavi – še primeren.«

Pripomočki mu pomagajo in za enega od njih se bo v nedeljo na portoroški plaži odvijala dobrodelna prireditev Nick mania; dejavnosti za otroke in mlade ter dobrodelni koncert s Slavkom Ivančičem in Samuelom Lucasom na čelu so namenjeni napravi za rehabilitacijo, s katero bo Nick odraščal in se boril za svoj prostor pod soncem. A mamo moramo vprašati – kako je dojela otrokovo nesrečo? »Lahko svetuješ marsikaj, ne moreš pa vsega predvideti. Takšno je življenje, kamor te pripelje, te pripelje,« sklene Irena.