LJUBLJANA – Slovenska prestolnica, ki je letos tudi zelena prestolnica Evrope, izvaja družbenoodgovorni projekt Rokavice gor! Seveda niso namenjene prikrivanju prstnih odtisov, ampak odstranjevanju invazivnih tujerodnih rastlin, ki so si utrle pot v naše naravno okolje, pri tem pa »izpodrivajo domorodne vrste, rušijo naravno ravnovesje, povzročajo gospodarsko škodo ali ogrožajo zdravje ljudi«. Te rastline najdejo v mestnem okolju s številnimi vrtovi tudi več možnosti za pobeg: »Običajno se najprej ustalijo na območjih, na katerih je bilo prvotno rastlinje spremenjeno ali odstranjeno, pozneje pa so bila zanemarjena. Po obdobju prilagoditve se lahko razširijo v naravna okolja, ki jih lahko celo popolnoma preoblikujejo. Nekatere najbolj uspešne po ustalitvi oblikujejo goste sestoje, v katerih domorodne rastline ne morejo več uspevati. Njihovo množično pojavljanje vzdolž rek poslabšuje stabilnost brežin, kar lahko ogrozi poplavno varnost. Nekatere teh rastlin so tudi neposredno nevarne za ljudi, saj so strupene ali povzročajo alergije.«
Od deponij do savskih bregov
Invazivne tujerodne rastline so bile večinoma zanesene na vrtove, od koder so – dobesedno – skočile čez plot in podivjale. Marsikatera vsiljivka pa je prispela v naše kraje tudi kot slepa potnica z drugim tovorom. Ambrozija je redna primes semen oljnic; ob progah se pogosto razraste, ker pada z vagonov. Kot primes jo najdemo v hrani za ptiče.
Ambrozija, ki ji pravijo tudi pelinolistna žvrklja, je ob japonskem dresniku najbolj razvpita vsiljivka, med bolj znanimi so še orjaški dežen, rudbekija, orjaška in kanadska zlata rozga, topinambur, pajesen, robinija (po domače akacija, na Štajerskem trn), nedotika itd.
Na spletni strani http://www.rokavicegor.si/ sta osrednja grešnika podrobno poslikana in opisana skupaj z nasveti o odstranjevanju. Objavljajo tudi razporede in zbirna mesta brezplačnih vodenih akcij in sprehodov s člani Botaničnega društva Slovenije. Takšnega sprehoda smo se z botanikom dr. Nejcem Joganom udeležili tudi mi.
Akcijo Rokavice gor! je uvodoma predstavila mag. Zala Strojin Božič z Oddelka za varstvo okolja Mestne uprave MOL, ki je napovedala skorajšnji izid knjižice o teh rastlinah.
Zatem je navdušujoče poljudno in razumljivo svoje enciklopedično znanje o invazivkah začel podajati Jogan. Doživeti profesorjevo predstavitev v živo je resnično vredno časa in pozorne zbranosti.
Invazivke, japonski dresnik še prav posebej, se često raznašajo z razvozi odpadne zemlje, izkopane ob novogradnjah. Na takšnih deponijah se nemoteno razbohotijo in od tam razširjajo v okolje.
V Ljubljani ambrozijo omejujejo tudi s skrbnim beleženjem vseh njenih rastišč. Javno podjetje Snaga jo odstranjuje na vseh zemljiščih, ki so v lasti mestne občine. Za ozaveščanje občanov, naj jo trebijo s svojih zemljišč, bodo prav te dni opozarjali tudi plakati, saj je prav zdaj, pred cvetenjem, najprimernejši čas. Kljub temu je ponekod, denimo na bregovih Save, boj z vsiljivkami skoraj že vnaprej izgubljen. Jogan je ob tem pripomnil, da malone vso cvetočo slikovitost ob Savi dolgujemo prav njim.
Živina jih noče
O enoletni suholetnici, ki po videzu spominja na kamilice, le da so brez vonja, je Jogan povedal, da je v Sloveniji – iz Severne Amerike so jo k nam zanesli pred 150 leti – trenutno najbolj razširjena invazivka. V resnici tudi ni enoletnica, prav zaradi njene trajnosti se je je težko znebiti. Nadležna je med senom, saj je krave ne jedo.
Vsiljivke smo marsikdaj razširjali načrtno, denimo na Krasu pajesen in robinijo (akacijo). Slednjo zaradi uporabnosti lesa, medonosnosti in tudi zaradi njene izjemne prilagojenosti na požare.
Kakšno brezupno bitko bojujejo s pajesenom na ekološki kmetiji Pri Plajerju na Bovškem, smo v Novicah poročali že pred leti. Bolj ko ga trebijo, bolj zarašča travnike in pašnike, da ni več prostora za krmo. Živali se ga ne dotaknejo tudi zaradi neprijetnega vonja, Bovčani pajesenu pravijo kar smrdulja.
Jogan je spregovoril o odstranitvi lubja na delu rastline, posega se je oprijelo ime obročkanje, kot o edinem kolikor toliko uspešnem načinu omejevanja pajesenove razrasti. S tem trikom, uporabnim pri drevesnih invazivnih vrstah, še kar učinkovito preprečimo vsaj poganjanje mladic iz korenin.
Čez ograjo sem ter tja
Orjaški dežen, ki povzroča trajne poškodbe kože, se na srečo pri nas še ni zelo razširil. Njegovo najbolj znano ljubljansko rastišče je na zunanji strani ograje botaničnega vrta. Odstranjujejo ga že pet let – še malo, pa ga tam ne bo več. Trenutno je najbolj skrb vzbujajoče rastišče pri Črni vasi, kjer pa je tudi že dogovorjeno odstranjevanje.
In niso v novem okolju invazivne le k nam prinesene vrste. V Severni Ameriki, denimo, so huda nadloga naš regrat, robide in javorji, na Japonskem pa iz naših krajev nazaj prineseni – japonski dresnik!
Dveurnega pouka v naravi se je udeležil Andrej Ciuha. Povedal je, da se v svetu četrtne skupnosti Posavje trudijo omejevati invazivke že več let, med drugim s pobiranjem ambrozije pred cvetenjem. Jelka Žugelj je dodala, da so ambrozijo odstranjevali že tudi v četrtni skupnosti Bežigrad. Enoletno suholetnico pa odstranjuje kar s svojega vrta: »Drugih invazivk za zdaj nimam. Najbolj se bojim japonskega dresnika, saj zanj nikoli ne veš, kdaj ti ga lahko zanese, znebiš se ga pa zelo težko.«
Tivolski polulančki
Pouk o invazivkah je s svojimi opažanji obogatil ljubljanski gobar. Po Tivoliju poganjajo užitni kukmaki, ki imajo tako trd bet, da se prerinejo celo skozi asfalt. Čeprav so kukmaki užitni, gobarji tivolske odsvetujejo uporabljati za prehrano: »Predvsem zaradi pasjega lulanja.«
Dresnik na nogometnem igrišču
Da razširjanja tujerodnih invazivnih rastlin ni mogoče popolnoma zaustaviti s predpisi in kaznimi, soglašata tako dr. Nejc Jogan kot mag. Zala Strojin Božič, ki je spregovorila še o pozitivni izkušnji s poskusno izdelavo papirja iz japonskega dresnika na polindustrijski ravni: »Ta postane zelo dobrodošel in potreben nadomestni vir celuloze, saj v Sloveniji namreč nimamo več nobenega proizvajalca celuloze.« Še čisto mlad japonski dresnik je užiten, je na vprašanje iz občinstva pritrdil Jogan: »Podobno kot beluši.« Vendar si ga nikar ne sadite na vrt: »Celo na mestnih zelenicah, kjer kosijo na tri tedne, se ga leta dolgo ne znebijo.« Oblasti v Angliji parceli z dresnikom nadenejo plombo, da je lastnik ne more prodati, dokler ga povsem ne odstrani. Zato se je na Otoku razmahnila posebna dejavnost za uničevanje dresnika – ki pa tudi ni povsem učinkovita. Prav anekdotičen primer nekega angleškega olimpijskega stadiona je navedel Jogan: »Naredili so ga na prej z dresnikom zaraščeni parceli. Samo zaradi odstranjevanja dresnika se je projekt podražil za 70 milijonov funtov.«
