RIMSKE TOPLICE – »Enaindvajsetega decembra 2011 bolniško osebje ni opazilo, da si je 24-letni Sebastian Ojsteršek, verjetno med 9.00 in 9.40, iz ust iztaknil dihalno cevko. Ostal je brez zraka, se začel dušiti in padel v nezavest. Vse to na oddelku za intenzivno nego!« smo v Novicah poročali že maja 2012. Dober mesec zatem, ko je nesrečnik po štirih mesecih umiranja v najhujših mukah izdihnil v naročju slovenskega zdravstva. Pred očmi nemočnih staršev! »Če bi se nama takrat opravičili, bi molčala,« tri leta pozneje pojasnjujeta sesuta in od dogodkov okoli sinove tragedije do kraja izžeta oče in mama. »Tako pa želijo najinega sina prikazati kot nekega marsovca, ki se jim je upiral, čeprav je bil revež privezan, prepuščen samemu sebi, potisnjen v smrt,« je v tistem besno vskočil Damjan Ojsteršek, ki se je ujel v past sodnih mlinov, »teh, ki so prisluhnili le resnici našega zdravstva, češ da je bil neozdravljivo bolan, medtem ko midva še do besede nisva mogla priti!« Od groze se je prijel za glavo, ko je Sebastianova mati, Urška Trotovšek, na glas prebrala besede infektologa, ki so se nanašale ravno na 21. december, ko je Sebastian ostal brez zraka, in ki so zabeležene v uradnem policijskem zaznamku: »Bolnik je okreval po pljučnici, zato so ga zbujali in ocenjevali zmožnost samostojnega dihanja. V tem času je bil bolnik nevodljiv, nemiren, ni upošteval navodil zdravstvenega osebja, čeprav so mu bila navodila jasno obrazložena in jih je s kretnjami tudi potrdil oziroma dal vedeti, da jih razume.« Ne, niti tri leta po smrti njunega edinca preprosto ne moreta verjeti, kako je nekaterim težko – priznati napako!
Božične večerje ni bilo
Prav ta jima je, sta trdno prepričana, vzela sina. Ki je sicer bolehal za silno redko presnovno boleznijo – cistinozo. Ta povzroča odpoved ledvic. In ko mu je ledvica odpovedala, je moral po trikrat na teden na dializo v Celje. Zadnjo so mu opravili 2. decembra 2011. Dan prej je začutil bolečino v predelu transplantirane ledvice. »Mama, daj poglej, če sem se kam udaril,« ji je rekel. »Prav nobene modrice nimaš,« je dejala mladeniču, ki je ljubil dobro hrano, druženje s prijatelji, vožnjo z avtom in računalništvo. Njegova največja želja je bila, da bi na podeželju poučeval neuke računalništva.
Že naslednji dan so preiskave pokazale, da je z njegovo ledvico nekaj hudo narobe, da jo bo treba odstraniti. Pa se ni prav nič bal, saj je podobno operacijo že prestal in bil takrat doma že v nekaj dneh! »Mama, če ne bom operiran še ta teden, pridem čez vikend domov!« je bil odločen. In res: počutil se je odlično, tisti vikend je naredil z avtom kar 400 kilometrov! Oče ga je zvečer še videl nasmejanega v gostilni, kako je s prijatelji navdušeno kramljal in igral poker. V nedeljo zvečer si je skuhal večerjo ter zaupal mami, da še ne bi šel na operacijo, saj da se dobro počuti! A že naslednji dan je iz ljubljanskega UKC sporočil: »Mama, podpisal sem za operacijo, čez deset dni se vidimo!« Tik pred posegom, 13. decembra, jo je še vprašal: »Si že kaj razmišljala, kaj bomo jedli za božični večer?« »Nisem še, pa saj boš takrat že itak doma, bova že kaj skombinirala!« Božične večerje, žal, nikoli več ni okusil.
Razparano srce
Že dan po operaciji so namreč ugotovili, da je dobil – pljučnico, mami je takoj sporočil, da ima neznanske težave z izkašljevanjem, da se še zdaleč ne počuti tako kot pri prvem posegu leta 2010, ob 15.40 ji je napisal: »Mama, komaj so me rešili, nisem mogel več dihat! Slina se mi nabira v sapniku in ne gre ven!« Ter še: »Kr prid zjutri ti ne veš kakšne probleme mam!« Tisto noč sta si pisala tudi z očetom. »Pa si rekel sestri?« »Sem!« »Kaj pa pravi?« »Ko bo šlo to ven, bo dobro!« Avtoprevoznik, ki je bil ravno v Italiji, tisto noč ni mogel spati. Njegov sin, zdaj ve, se mu je še zadnjič javil: »Sem mislu, da grem na un svet, ko sploh nism dihu, še rana me je nehala bolet.«
Petnajstega decembra ob 8.45 je sinov glas še zadnjič zaslišala tudi njegova mama, ki je ravno čakala na vlak za Ljubljano. »Mama, pridi na infekcijsko, zdaj so me sem premestili!« Ker je potreboval dihalno podporo, so ga uspavali.
Tri dni pozneje je bil že delno buden, tako da je lahko staršem na popoldanskem obisku s kretnjami prikimaval in odkimaval. »Zakaj pa je privezan?« sta vprašala medicinsko sestro. »Da si ne bi v času, ko se prebuja, potegnil ven cevke!«
Kar pa je vseeno storil (vsaj) 21. decembra, čeprav je bil na intenzivni negi – pod strogim nadzorom! Glede na temperaturni list naj bi to storil (tudi) ob 9.00, po reanimacijskem ob 9.40. »In ker je bil ves ta čas privezan, se je zaradi edema sluznice tudi zadušil! Po njihovih zapisih naj bi mu dihalno pot vzpostavili šele po eni uri! Tudi zastoj njegovega srca, kot so nama povedali, naj bi trajal več kot pol ure!« se še živo spominjata sinove kalvarije.
Sebastianova mati je ob prihodu celo omedlela, ko je zagledala sina, ki so ga morali ohlajati. Čeprav so že vedeli, so ji zdravniki sprva lagali, da njegovi možgani niso prizadeti. Pa so bili! »Če Sebastianu ne bi zasegli telefona, bi nama vsaj sporočil, kaj se dogaja, in bi ukrepala!« premleva njegov oče. »Ne pa da te pustijo privezanega, nihče te ne nadzoruje pa še zvonca ni! Očitno te privežejo le zato, da imajo potem mir!« je kar vrelo iz Damjana, ki je okoli novega leta potem prisluhnil zdravnikovemu monologu, da bo Sebastian v takšnem vegetativnem stanju – tudi ostal.
In moral naslednje tri mesece, do sinove smrti, gledati to žalostno sliko, ki bi vsakim staršem razparala srce. Njegov edinec je imel iznakažene nohte, kako, zakaj, še danes ne ve. Popolnoma si je zgrizel jezik. Si polomil spodnje sekalce. In imel povsem obrnjene zenice. To je bila slika fanta, ki je še pred operacijo dajal videz mladeniča z jasno prihodnostjo. »Zato pa je tudi šel na operacijsko mizo in ne zato, da se od tam ne bi več vrnil!« benti Damjan.
Kruto norčevanje
Takšna oseba si gotovo ni zaslužila takšnega konca, ki sta ga, kot da bi vedela, hotela preprečiti prav njegova nesrečna oče in mama ter rotila, da bi bil Sebastian – pri njiju doma. »Ne, sploh naju niso poslušali!« je pribila Urška. »Temveč so ga 29. marca premestili v Celje …«
Bila je to cvetna nedelja in bil je to prvi april, dan norcev, ko se je nekdo še zadnjič na tako krut način ponorčeval iz Sebastianovih staršev. »Na pumpi sem še kupil 20 dek kofeta in ga nesel medicinski sestri. 'Malo ga poglejte,' sem jim toplo rekel, 'saj vidite, kaj so naredili iz njega, kako bogi je',« se spominja Damjan. »'Saj bomo,' so govorile. Jaz pa sem še isti hip opazil, kako se je revež matral, kako je hropel in težko dihal. In sem spet rekel sestri: 'Lepo prosim, posesajte mu že tisto.' Ko je posesala – je kot dojenček zaspal. In ko sem jo vnovič poprosil, ji že ni bilo prav. Pa je to storila še enkrat in Sebastian je spet zaspal. Takrat sem se od njega poslovil: 'Jutri pa mama pride, lepo spi!'«
Zaspal je za vedno. Že čez pol ure je bil namreč mrtev. »In kaj so naredili?!« je gorelo v Damjanu. »Ja, spet so mu pozabili posesati sluz!« V njegov spomin zato njegov oče takole ob večerih zajame sapo in nekaj časa ne diha. Takrat podoživi – sinovo trpljenje.
Je kdo, ki kaj ve?
Starši tragično umrlega Sebastiana Ojsterška imajo po treh letih dovolj sprenevedanja in želijo pozvati vse, ki vedo kar koli, kaj točno se je dogodilo v tisti usodni uri, 21. decembra 2011, ki je bila odločilna za sinovo (pre)živetje. Če kdo kaj ve, naj sporoči na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Za resnico Ojsterškova jamčita popolno anonimnost!
