VRANSKO – Jutro je bilo še zelo mlado in sveže, ko so najbolj pridni Vranščani v Prekopi hiteli po prvih dnevnih opravilih. Tudi pri Farčnikovih ni bilo nič drugače. Sin Simon je zarana že vihtel vile v hlevu, mati Ivana pa je nestrpno pričakovala, kdaj bomo pripeljali njen hektoliter. Ni ji povsem jasno, zakaj njene domačije ne najdemo takoj, ko pa jo je vendar tako preprosto najti. Presenečena je, ko ji povemo, da je celo njen prvi sosed, ki smo ga nekaj trenutkov prej zmotili pri košnji, kar dolgo razmišljal, preden se mu je posvetilo, kje bi lahko stanovala Ivana Farčnik.
»Sin je naročnik Slovenskih novic, a kuponček sem izpolnila jaz. On tako ne bi imel časa. Saj vidite, niti iz hleva ne stopi, preden ne konča opravil,« pove Ivana in prizna, da se ji je tokrat sreča res izdatno nasmehnila, naključje gor ali dol. »Pred kratkim sem praznovala 65. rojstni dan, a nič ne de, ga bomo pa še enkrat zapili. Pripravila bom piknik. Sin bo nalovil ribe v Taboru, zet jih bo očistil in spekel. Sicer je orodjar, a je zelo vešč tega posla, predvsem peke na žaru. Povabila bom vso družino.« Ivanina hči z družino živi v soseščini in vnuka rada zahajata k babici, ki si že ogleduje pakete in odmeri, koliko osvežilnih pijač jima bo pripadlo. »To naj imata otroka, mi bomo pa vse drugo. Saj paše takole zvečer popiti kakšno pločevinko več, kadar veš, da ti ni treba v avto.«
Simon medtem prikoraka in oči se mu ustavijo na kartonih s pivom. »Mama, ti še kar izpolnjuj kupončke.« Kmetija je manjša in lepo urejena. Ivana potoži, da se od kmetovanja v takšnih razmerah ne da živeti. »Nekoč smo imeli po dvanajst glav živine, ukvarjali smo se s pridelavo hmelja, a zdaj potrebuješ vsaj dvajset hektarov hmeljskih nasadov, da se izplača. Sama s sinom tako ali tako ne bi zmogla, sem že upokojena. A sleherni dan, takoj ko opravim v hlevu, vzamem v roke Slovenske novice in jih preberem ob jutranji kavici.«