Veliki šefi in njihova kamarila, SCT-ejev Ivan Zidar, Primorjev Dušan Črnigoj in Vegradova Hilda Tovšak, kajpak pa še kopica manj razvpitih, a zato nič manjših lumpov, so, kot je znano, izčrpavali gradbena podjetja za luksuzno življenje sebe in članov svojih družin, mešetarili so z državnimi, lokalnimi oblastniki, s Cerkvijo ter z bančniki in se tvegano zadolževali. Kot vemo, so padli, z njimi vred pa še najmanj dvajset gradbenih podjetij, za katerimi so ostala odprta gradbišča in veliki dolgovi. Kdo so poleg treh zgoraj omenjenih tisti, ki so uničili slovensko gradbeništvo, in kdo tisti, ki so na tem pogorišču danes vendarle sposobni izpeljati večje gradbene posle? Nekaj jih je, a kaj ko se spet dela po starem.
Začelo se je z GPG (Gradbeno podjetje Grosuplje), ki sta ga pred petnajstimi leti začela izčrpavati nepremičninski tajkun Igor Lah in njegova podaljšana roka Boris Dolamič. Šlo naj bi za vrsto kapitalskih in premoženjskih slabitev družbe, tako da je imela ta konec 2005 dolgove osemnajstkrat večje od kapitala. Po mnenju nekaterih sposobnih in korektnih gradbincev, ki ne želijo biti imenovani, saj se bojijo, da bodo ob vsa naročila in delo, če bodo dregnili v sršenje gnezdo, se je izvirni greh in začetek propada našega gradbeništva začel takrat, ko so Lah in podobni brez kakršnih koli garancij in lastnega kapitala dobili bančne kredite. Tako je Lah z Dolamičem, ki ga je, potem ko je obvladal GPG, postavil na čelo, to podjetje kmalu zatem potopil. Zaslužil je desetine milijonov evrov, Dolamič nekaj manj, drugi vodilni bistveno manj, vendar še vedno dovolj, delavci, ki so ostali brez službe in na cesti, pa nič.
V navezi sta pri Stožicah delovala tudi župan Ljubljane Zoran Janković in predvsem eden od dveh direktorjev in lastnikov Grepa (drugi je bil direktor Energoplana Zlatko Sraka), županov najljubši gradbinec Uroš Ogrin, sicer direktor Gradisa G. Spomnimo: del denarja, ki ga je MOL plačal Grepu, je ta posodil Bazi Dante, prek verige z Electo in KLM Naložbami pa je denar romal na osebni račun Jankovića, je ugotovila protikurupcijska komisija. Gradis G je sicer znano kot podjetje, ki je za občino v času županovanja Jankovića veliko gradilo, med drugim Kongresni trg in Mesarski most, veliko pa je z njim sodelovalo že v času njegovega vodenja Mercatorja.
Dakićeva zavrnila vse očitke
Ogrin in Sraka sta se torej v projektu Stožice združila v Grep, ta pa je z občino 2008 sklenil javno-zasebno partnerstvo, s katerim se je obvezal, da bo v zameno za možnost gradnje velikega trgovskega središča v Stožicah brezplačno zgradil športno dvorano in nogometni stadion. Športna objekta je zgradil (sicer ne brezplačno, ampak je občini izdal račun za 47 milijonov evrov), pri trgovskem delu pa se je kljub stomilijonskemu posojilu slovenskih bank zapletlo. Denarja je zmanjkalo, projekt se že nekaj let ne izvaja.
Jadranka Dakić, nekdanja ljubljanska podžupanja, je še ena iz Jankovićevega omrežja. Od 2006 do decembra predlani, ko je odstopila iz osebnih razlogov, je bila na MOL odgovorna za finance. To pomeni, da je podpisovala pogodbe, hkrati pa je bila poleg Jankovića in drugega podžupana Janeza Koželja članica projektnega sveta, ki je odločal o vseh zadevah v zvezi s Stožicami. Tudi pri Grepu je bila vpletena, saj je bil ta dokapitaliziran tudi prek podjetja Jamida (Jadranka + Miodrag + Dakić = Jamida), katerega ustanovitelja sta bila prav nekdanja podžupanja in njen mož Miodrag, ki pa sta Jamido 2008 prodala Ogrinovemu Gradisu G. Prav to je Dakićeva navedla, ko je zavrnila vse očitke o vpletenosti v sumljive transakcije.
Našim gradbincem drobtine
Smetano pa ta čas pobira avstrijski Strabag, ki ima močno zaledje domačih bank, naši gradbinci pa v obliki podizvajalskih del dobivajo drobtinice. Na občinah trdijo, da bi raje dali posel našim, a je Strabag najcenejši. Ena od poslovodij Strabaga v Sloveniji je Lidija Žagar, nekdanja št. 1 celjskega Gradisa. Ta je šel v franže 2009, ko mu ni uspelo pridobiti gradnje razvpitega letališkega kontrolnega stolpa na Brniku. Takrat je na cesti ostalo 150 delavcev, okoli 600 upnikov pa še danes zaman upa, da bodo še kdaj videli 50 milijonov evrov, kolikor jim je ostalo dolžno. Pri pridobivanju poslov naj bi Žagarjevi pomagala nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak.
Toda največ smetane ta hip v Sloveniji pobira GH Holding, na čelu katerega je Blaž Miklavčič, nekdanji direktor slovenskih železnic, ki ga je od tam odnesla afera s ponarejeno diplomo, vendar ne njegove, temveč sodelavčeve, generalnega sekretarja Igorja Šimenca namreč. Trenutno poleg Planice Miklavčič zida in obnavlja tudi klinični center v Ljubljani ter bolnišnici v Slovenj Gradcu in Brežicah. Pri tem mu svetuje še en Miklavčič, eksminister za zdravje Borut, s katerim pa ni v sorodu. Posle menda vodita prek arabskega Dubaja.
Zelo dobro gre tudi Nivoju iz Celja, njegovemu šefu Danilu Seniču menda celo tako zelo, da si je kupil posest v Braziliji. Se pa Senič najbolj pritožuje čez Strabag, češ da mora zaradi težav lokalnih proizvajalcev asfalta na Celjskem kupovati še enkrat dražjega od Avstrijcev.
