»Vodo v plastenki bom, pa nič odpirati. Tudi kozarca ne potrebujem!« uvodoma pove 43-letni Miha Gašperin. Potem naju postrežejo, pogovor steče. Miha govori umirjeno, prepričljivo. Nič kaj dramatično, čeprav se je pred dobrim letom (točneje 6. junija) drugič rodil. »Zdaj še bolj cenim in spoštujem življenje!« nadaljuje naš sogovornik, ki ima od 2. junija lani novo srce, njegovo je opešalo, a Mihov duh ni klonil.
Le avto je peljal domov
Da nekaj ni v redu, so odkrili leta 2010 na rednem pregledu v službi. Na EKG so zaznali spremembe, sledili so novi pregledi. Da bi preprečili nadaljnje težave, so mu vgradili defibrilator. Pomagati so mu poskušali tudi s presaditvijo matičnih celic. Prvič je bil učinek močan, opazen in koristen, v drugo pa je bil rezultat mizeren. Le za nekaj dni je bilo stanje nekoliko boljše. Že takrat so mu dali vedeti, da bo treba menjati črpalko, vitalno srčno mišico.
»Nisem se mogel sprijazniti s tem, zato sem se tri leta otepal transplantacije. Zdaj bi šel takoj, ne bi okleval,« nadaljuje Miha, ki je marca lani moral na redni pregled po presaditvi matičnih celic. Da z njim ni vse v redu, je bilo jasno že na poti s parkirišča do čakalnice. Sopihal je kot lokomotiva. Zdravnik je bil zgrožen, Mihovo srce je povsem opešalo, v krvi je bil strdek, v srčni mišici pa se je nabirala voda. Dr. Poglajen ga je nemudoma uvrstil na prednostni seznam za presaditev organa. »Rekel je, da moram ostati v UKC Ljubljana. Komaj sem ga prepričal, da mi dovoli odpeljati avto domov. Sem pa moral obljubiti, da se vrnem,« Miha opiše ta marčevski dan leta 2015. Doma je ženi in sinu pojasnil, kaj se dogaja z njegovim srcem, in se čez dva dni vrnil.
Čakanje na novo srce
Dobil je močna zdravila, ki so mu lajšala težave in krepila srce. »Začel sem spoznavati sotrpine, ki so čakali na novo srce. Kmalu smo se spoprijateljili, še danes smo v stiku, to so moji sošolci, kot smo se poimenovali. Drug drugemu smo lajšali težke trenutke,« opiše razmere v petem nadstropju UKC Ljubljana, kjer je čakal na darovano srce.
Pravi, da mu ni bilo hudega. Obiskov ni manjkalo, a jih je omejil, dobro je jedel, gledal televizijo in srfal po spletu. »Nisem bil živčen, sem pa spremljal, kako so odhajali tisti, ki so prišli pred mano,« opisuje Miha dnevno rutino, ko je čakal na svoj trenutek. »Nekaj po polnoči 2. junija je bilo. Gašperin, na vrsti ste, je rekla medicinska sestra, ki je prišla po njega,« se še spomni besed. Potem je poklical ženo in prijateljico ter izklopil telefon.
Poseg je trajal kar deset ur. Potem so se nanj znova zgrnili temni oblaki. Padel je v komo, zvečer, le nekaj ur po posegu, mu je odpovedalo novo srce. Reševali so ga s srčnim obvodom, dobil je sepso. Dali so mu dva antibiotika, na nesrečo ravno tista, na katera je bil alergičen. Za nameček so mu odpovedale še ledvice. Iz bolnišnice so klicali ženo in ji dali vedeti, naj se pripravi na najhujše.
A se ljudje okoli Mihe niso dali. Žena je po nasvetu prijateljice poklicala bioenergetika, ki mu je že v preteklosti pomagal s svojim delovanjem na daljavo. Tudi to pot je to storil, se zbujal ponoči vsako uro in opravljal terapijo. Očitno je pomagalo! »Ne vem, kaj se je zgodilo, a srce je začelo delati,« v smehu doda Miha.
Kar 21 tablet na dan
Novo srce mu je sicer gnalo kri po žilah, vendar je bilo za Miho sila težko. Vsega se je moral naučiti znova. V veliko pomoč mu je bilo osebje v UKC Ljubljana, potem pa žena. Po štirih mesecih je šel lahko domov. Napovedovali so mu, da bo pristal na invalidskem vozičku, a je s trmo in vztrajnostjo že kmalu prišel po stopnicah v tretje nadstropje. Ko je začenjal, je imel težavo s stopali, ki so mu omahovala, danes ga nese kot blisk. Tudi na Šmarni gori je bil. Na tistem vrhu, ki ga je štiri mesece gledal iz bolniške sobe.
Prejšnji konec tedna pa se je s kolesom povzpel na vrh Vršiča! Ne z navadnim, ampak s ponijem. »Nisem hotel za vsako ceno na vrh. Poslušal sem svoje telo in vzdržal. Ponosen sem na to. Del poti sem tudi prehodil. Spremljali so me prijatelji, za kar sem jim zelo hvaležen!« je ponosen, da je premagal 801 meter višinske razlike, za kar je potreboval dve uri in 20 minut.
Ambicij mu ne manjka, predvsem pa želi živeti. »Bistvena je kakovost življenja. To šteje, ne pa milijoni,« opomni vse, ki se za denarjem pehajo iz dneva v dan. Sam skrbi zase. Na dan še vedno zaužije 21 tablet, število pa se bo počasi zmanjšalo. Tudi kuhati se je naučil. »Sem mislil, da je srce del naše duše. Po operaciji vem, da je to le mišica, ki poganja kri. Enak sem, kot sem bil. Drži pa, da se po taki operaciji spremeniš, tudi na življenje gledaš drugače, predvsem pa zamenjaš življenjski slog,« še doda Miha, svojčas ekstremni športnik (gorsko kolesarstvo, deskanje, agresivno rolanje), navdušen kolesar in izvrsten mehanik, ki je skrbel za kolesa številnih prijateljev. Ti ga na čelu z Aleksejem Dolinškom niso pozabili. Tudi vedenje, da ni sam, je Miho gnalo naprej. Danes je zmagovalec in vzor. Za vse nas.
Pisal bo Miha je še vedno na bolniškem dopustu, v prihodnjih mesecih bo jasno, kako naprej. Prizna, da bi rad še delal, vendar ve, da je invalidska upokojitev realnejša. Še najprej bo skrbel za družinski vikend, kamor se nameravata preseliti z ženo. Tam bi rad v miru spisal knjigo svojega življenja, še naprej pa bo ostal promotor transplantacije organov. |
Anonimni darovalec Novo srce, ki je menda od mlajšega fanta, zdaj bije kot ur'ca. Darovalec je bil anonimen, Miha pa je njegovim svojcem kljub temu napisal zahvalo in upa, da jih bo našla. |