Po pol stoletja sta se končno spet objela

Brivec in orožar, ki sta skupaj služila v JLA, nista pozabila drug na drugega Upokojenca sta si obljubila, da nepozabno ganljivo srečanje ne bo zadnje.
Fotografija: Franc in Dževad z ženama. FOTOGRAFIJE: Oste Bakal
Odpri galerijo
Franc in Dževad z ženama. FOTOGRAFIJE: Oste Bakal

COGENTICI - Da življenje pogosto piše nadvse prijetne zgodbe in dogodke, sta se te dni prepričala tudi Slovenec Franc Klejnošek iz Cogetincev v Slovenskih goricah ter Bosanec Dževad Islamović iz Bijeljine, ki bosta konec novembra in v začetku decembra letos dopolnila 70 let. Še golobrada in 18-letna mladeniča sta se prvič srečala marca 1967, ko sta prišla v skupno desetino na služenje JLA v bosanski Travnik. Takoj sta postala nerazdružljiva prijatelja vse do naslednjega poletja, ko sta iz JLA odšla vsak po svoje. Potem ko sta se razšla, sta v kaosu, ki je vladal zaradi vdora Sovjetske zveze v Češkoslovaško, pozabila izmenjati naslova, telefonov pa tako in tako še ni bilo. Kljub temu drug na drugega nista pozabila. Oba sta si ustvarila družino in vse, kar spada zraven, zdaj, ko sta že nekaj let upokojena, pa sta se po pol stoletja vnovič srečala, bilo je nepozabno, čustveno, ganljivo.

Čeprav to ni bilo naključje, saj sta vse že dolgo načrtovala in usklajevala, je med objemanjem kanila tudi kakšna solza sreče. Na njunem prvem srečanju po pol stoletja, ki sta se ga udeležili tudi življenjski sopotnici, ženi Anica in Nizama, smo izvedeli marsikaj zanimivega o dogajanju med letoma 1967 in 2018.
Že ob prihodu v JLA sta bila nerazdružljiva, Franc je bil razporejen za brivca in frizerja v kasarni, Dževad se je šel usposabljat za orožarja – puškarja v Zenico. Ko se je vrnil v Travnik, sta bila spet skupaj, vse do odhoda iz vojske. Dževad je šel že mesec dni prej.

Od poletja 1968 se nista ne videla in ne slišala, pa je kljub temu Franc oktobra lani takoj prepoznal Dževada, ki je v Cogetince poklical po telefonu. »Kako ga ne bi prepoznal, saj se taki ljudje ne izbrišejo iz spomina! Takoj, ko sem ga zaslišal, se mi je pred očmi pojavila njegova slika,« je veselo razlagal Franc, Dževad pa je dodal, da je dve desetletji iskal kontakt, začel je s pomočjo spletne akcije z naslovom Najdi tovariše iz JLA. »Imam kar nekaj znancev v Sloveniji, a mi nihče ni mogel pomagati, da bi navezal stik s Francem. Obiskal sem že Slovenijo, a ni in ni šlo. In ko sem skorajda obupal nad iskanjem, mi je kontakt posredoval Igor Florjančič iz Tolmina, ki je bil v tistem času prav tako vojak v Travniku. Ko sem dobil številko, sem poklical in oglasila se je Anica. Bal sem se, da bo odložila slušalko, ker me najbrž ni razumela, a se to k sreči ni zgodilo in zato sem navdušen, da smo se tako hitro dogovorili za to nepozabno srečanje, ki gotovo ne bo zadnje,« je dejal Dževad.
Franc ima s svojo Anico dva sina ter po dva vnuka in vnukinji, Dževad pa s svojo Nizamo dve hčerki, enega vnuka in pet vnukinj ter še tri pravnuke. Franc Klejnošek, ki z Anico živi v novi hiši, na njeni domačiji v Cogetincih, kamor sta se priselila iz bližnjega Grabonoša, je bil samo v vojski frizer brivec. Njegov poklic je pleskarstvo, 21 let ga je opravljal na Bavarskem v Nemčiji. Zaradi zdravstvenih težav so ga leta 1991 invalidsko upokojili, a ni bolezni, da se ne bi srečal s svojim soborcem Dževadom Islamovićem, ki se je po rojstvu v okolici Brčkega že kot otrok preselil v Bijeljino v bližino rek Drine in Save. Slednji je Bosno in Hercegovino skupaj z družino zapustil ob začetku vojne, leta 1992, in se ustalil v avstrijskem St. Pöltnu. Tudi sam je že pet let upokojen, živi na relaciji St. Pölten–Bijeljina, včasih skoči do Avstralije, kjer si je dom in družino ustvarila starejša hči, po novem pa se bo pogosteje ustavil tudi v Slovenskih goricah. A tudi Franc ima veliko željo, da se že letos odpelje v BiH, ne le v Bijeljino do prijatelja Dževada, temveč tudi v Travnik, kjer sta se spoznala. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije