Po plavanju v Kambodžo Gorazda strpali v zapor

PHNOM PENH – Nekoč je bil odličen rokometni igralec, igral je za več gorenjskih klubov. Četudi naj ne bi bil v žlahti s še bolj znanim Urošem. Bil naj bi tudi izjemno sposoben in iznajdljiv možak, lep čas je tudi prodajal programsko opremo kranjskega podjetja Pronet. Na njihovi spletni strani ga sicer še vedno uvrščajo med stalno delujoče, čeprav naj bi že peto leto bival v duhovno raznoliki, ponekod vroči, a tudi deževni jugovzhodni Aziji, natančneje v Kambodži, državi razvpitih Rdečih Kmerov in budističnih templjev. Pri Pronetu je bil svetovalec, uspešno je prodajal in tržil. Zdaj, kot sporoča, v Sihanoukvillu (kamor se je preselil in kjer biva še nekaj Slovencev) obiskuje življenjsko univerzo, stran od materializma, vse bliže in bliže duhovnosti, saj veste, življenje je resnično ena velika šola, vsak dan se kaj naučimo, učimo pa se po navadi – na lastnih napakah.

Toda le kakšno (napako) je moral storiti 46-letni Gorazd Zorman, da se je tako zameril tamkajšnjim oblastem, zaradi katerih je zadnji mesec zanj naravnost peklenski in zaradi katerih že skoraj en mesec ždi v arestu, zdaj tu, zdaj tam, kaj tako hudega je moral torej Nakelčan ušpičiti, da si ga kraljevina Kambodža preprosto ne želi več in da ga je izgnala?

Verižna diplomatska pot

Njegovi svojci so vse odtlej talci nepreverjenih polresnic, ki prihajajo do njih kot po kapljicah. Ker Slovenija nima sedeža v Kambodži, je moralo ministrstvo za zunanje zadeve, kot smo izvedeli, na pomoč priskočiti po verižni poti: najprej prek tistega veleposlaništva, ki je Kambodži najbližje, ta je v Pekingu, to pa se je povezalo z nemškim v Kambodži. Ker pa so kamboški varnostni organi precej šerifovski in še kako čvrsti, so skope informacije, ki prihajajo do Zormanovih svojcev, skoraj v slogu telefončkov, ko več ne veš, kaj je res in kaj ni.

»Z njim nam vse doslej še niso omogočili govoriti!« smo izvedeli.

»Ne vemo, kje je, kaj se z njim dogaja!«

»Vse skupaj traja že predolgo!«

Pravzaprav so nazadnje izvedeli le to, da so Gorazda v zaporu glavnega mesta Phnom Penh pošteno premikastili, menda ga je nekdo celo z nožem, in da je ta hip v bolnišnici. Kdo ve, so se nad njim nemara znesli zaporniki ali varnostniki, se je sam? Tega najbrž ne bomo nikdar izvedeli, s pomočjo kamboškega novinarja Khuona Narima pa smo si vendarle ustvarili jasnejšo sliko.

V kopalkah čez mejo

Zapletati se je začelo že julija, ko je Gorazd Zorman hudo prekršil kamboška pravila javnega reda in miru, celo še več, kot pravi Narim, ogrožal je celo varnost prebivalstva v Sihanoukvillu! Zdaj lahko seveda le domnevamo, ali se je ukvarjal s prepovedanim aktivizmom ali pa se je – kar je verjetneje – ukvarjal z nekaterimi nezakonitostmi, prav mogoče je razgrajal, omamljal sebe ali druge. Kakor koli že, kamboški oddelek za priseljevanje ga je vrgel in izgnal iz države, na svidenje, vstopa nazaj nimaš več!

Na lepem se je Zorman tako znašel na Tajskem, a kot poroča Narim – brez vsakršnega ficka! Zato si ni mogel kupiti niti letalske vozovnice, kaj šele kaj drugega. Vse njegovo imetje je namreč ostalo v zanj prepovedani Kambodži.

Takrat pa se je nekdanji rokometaš odločil za nekaj izjemno tveganega, za akcijo, ki je dišala po Martinu Strelu. Dospel je namreč do najjužnejšega tajskega predela, do mejnega prehoda Hat Lek ob Tajskem zalivu. Kambodža je bila spet pred njim, toda kako do nje? Na mejnem prehodu Cham Yeam so ga namreč zavrnili.

»Nič, plavati bo treba!«

Pred njim je bil kilometer plavanja, za dobro pripravljenega Zormana sicer nič posebnega, toda takšna prečkanja državnih mej v kopalkah so silno redka, biti moraš izjemno pogumen, da ne rečemo nor.

V kamboški ječi

Tajsko-kamboško mejo je v tistem že prečkal in se vse bolj približeval kopnemu. Kjer so ga že pričakovali. A ne navijači, temveč deželni policisti kamboške province Koh Kong. Iz vode mu je zato pomagal kar namestnik tamkajšnjega načelnika policije Nhem Dara. A ni bil ničkaj nežen: ostro ga je prijel ter privedel pred tožilčevega namestnika Boua Bunhanga. »Obtoženi ste nezakonitega prečkanja meje, v vašem potnem listu tudi ni vstopnega žiga!« je povedal v kamboščini. Zorman, ki jo že obvlada, ga je še kako dobro razumel.

Obtožbi je sledila ječa. Naš državljan odtlej ni videl prostosti; v celici je od 1. avgusta.

Še več, »ker je v zaporu razgrajal in poškodoval javno lastnino,« nas je obvestil novinarski kolega Narim, »so ga iz Koh Konga preselili v glavno mesto Phnom Penh, kjer je zdaj priprt na imigracijskem oddelku«. Kot nam je še zaupal, »Gorazda v zadnjih dneh pestijo zdravstvene težave, zato ga je policija poslala na zdravljenje v zasebno bolnišnico«. In še: »Ko se mu bo zdravstveno stanje izboljšalo, ga bo Kambodža s pomočjo nemške ambasade deportirala v njegovo domovino!« je končal novinar The Cambodia Daily.

Tamkajšnji mediji so to novico seveda v hipu pograbili. Na nekem kmerskem forumu se je nekdo pošalil: »Kako nizko moraš pasti v življenju, da prečkaš državno mejo ravno tu, kjer jo je ta Slovenec?«