MURSKA SOBOTA – Če bi naši politiki in drugi odgovorni prebrali vsaj nekaj žalostnih pisem naših bralcev, ki nam jih pošiljajo v teh dneh, ko prosijo za pomoč pri plačilu položnic, zagotovo ne bi tako vneto zagotavljali, kako socialna država da smo. Res je žalostno, v kakšnih razmerah živijo ljudje v 21. stoletju. Ne le da ne morejo plačati vseh stroškov, niti za kruh nimajo. Eni so na mrzlem, saj si ne morejo privoščiti kurjave, drugi nimajo kaj obleči in obuti, mnogim nad glavo visijo odklopi elektrike, vode, televizije... Mnogim grozijo izvršbe in prisilne izterjave, čeprav jim nimajo kaj vzeti. Ljudje se sramujejo svoje revščine in o njej raje molčijo, stresne situacije, ko niti svojim otrokom ne morejo kupiti najnujnejših potrebščin, pa nekatere celo pripeljejo do temnih misli.
V izjemno težkem položaju je tudi naša dolgoletna naročnica Emilija Sečko, ki živi v dvosobnem stanovanju v blokovskem naselju v Lendavski ulici v Murski Soboti. Stiska je najhujša decembra in januarja, zlasti letos, ko je zima močno pritisnila in je treba še posebno veliko kuriti, pripoveduje in ne najde besed, s katerimi bi se zahvalila Slovenskim novicam za plačilo najnujnejših obveznosti. V veliko pomoč ji je 29-letni vnuk Matej, ki je prav tako potreben pomoči, saj mu je minimalna socialna podpora premalo za preživetje. Na Goričkem je doma njegovo dekle, a je Matej večinoma pri babici, ki ji pomaga. In prav on je pisal na Novice z željo, da bi pomagali njegovi stari mami, prijazni ženici, ki je bila nekoč priljubljena poslovodkinja v Murski Soboti.
Vsaj zdrava je
Pred dobrimi dvajsetimi leti se je upokojila, pred petimi leti je ostala brez moža, ki so ga poznali mnogi Prekmurci, zlasti ljubitelji nogometa in NK Mura. Danes prejema pokojnino, ki je na meji minimalne, tako da ji po plačilu vseh obveznosti za hrano in najnujnejše potrebe ostane okoli 100 evrov. Veliko breme je plačevanje najemnine za stanovanje.
»Ko sva z možem po osamosvojitvi želela stanovanje odkupiti, torej namesto obrokov najemnine plačevati odkupne obroke, nam tega niso omogočili, ker očitno nismo imeli stanovanjske pravice. Danes bi bilo stanovanje moje in bi brez najemnine, ki znaša 180 evrov na mesec, lažje pokrivala druge stroške,« nam žalostno razlaga Emilija, ki je pred dobrim mesecem napolnila 81 let. Zadovoljna pa je naša sogovornica z zdravjem, a ker nekoliko težje hodi, počasi opušča sodelovanje v društvih, v katerih je bila nekoč zelo aktivna.
Zelo vesela je bila plačila slabih 150 evrov položnic, solze veselja so ji omočile lica, saj je tako rešena naslednja pokojnina, v tem času bi se stroški namreč podvojili. Povedala je, da vedno prebira položnice in naredi dva kupčka, enega s položnicami, ki lahko malce počakajo, in drugega s položnicami, ki jih mora takoj poravnati. Med slednjimi so bile tudi položnice za kurjavo, elektriko in RTV-prispevek, ki smo jih poravnali namesto nje.
