Po padcu ni hodil, a 
je premagal Camino

CERKNO – Trinajstega septembra 2006 je Ermin Oblak iz Cerknega, rojen 1962., kot glavni kuhar pripravil obroke za zaposlene v spodnjeidrijski Rotomatiki, popoldne pa zavil k staršem v Jagršče. Tam so ga ujezila po tleh na gosto ležeča odpadla jabolka. Na jablano, da jo obere, je prislonil lestev: »Tega se kot v megli še spomnim, naprej pa za mesec dni nič več. Mama je videla, kako se je lojtra premaknila, jaz pa padel. V izvidu piše, da z višine štiri do pet metrov.«

Nezavestnega so prepeljali v ljubljanski UKC: »Z zlomljeno ličnico in hudimi krvavitvami v glavi sem dvajset dni ostal v komi. Pozneje so mi zdravniki rekli, da mi polovica možganov ne dela, a da bo njihovo nalogo prevzela zdrava polovica.«

Vera, da bo shodil

Smeje se pokomentira: »Zdaj sicer mislim, da mi spet delata obe polovici...«

Niti ganiti se ni mogel: »Šele v Soči, tja so me prepeljali na rehabilitacijo 16. oktobra, na moj rojstni dan, so me prvič dali na invalidski voziček. In seveda privezali, da se ne prevrnem. Delovno terapijo smo začeli z gibanjem prstov. Fizioterapijo je prevzela Irena Dolinšek. Ona je res verjela, da bom še hodil, kar je bilo zame zelo pomembno. Iz nič me je spravila k sebi. Še zdaj si dopisujeva.«

V petih mesecih so ga naučili hoditi: »Čeprav je bila hoja še racasta, je bilo že to, da sploh hodim, zame – ulalá!«

Vsak dan je doma, kot so mu naročili, vestno telovadil, gnal sobno kolo in, četudi mukoma, hodil s hoduljami pred blokom: »Sosed me je nekoč dregnil, češ da bom v asfaltu še stezo utrl.«

Na levo oko je škilil, vse je videl dvojno: »Šele dve leti po nesreči mi je operacija pri dr. Koščevi popravila vid.«

Po operaciji oči je med kontrolo v Soči zaprosil, da bi mu fizioterapevtka Irena pomagala še izboljšati hojo: »To ji je odlično uspelo, tako da sem doma že upal s hoduljo po klancu. Julija 2010 sem vse medicinske pripomočke odložil in jih zamenjal za nordijske palice. Hoja z njimi mi je medtem že zlezla pod kožo.«

Prehojeno je začel meriti: »Pedometer mi je nameril že več kot 12.000 kilometrov. Vštetih je tudi teh okoli 800 s Camina.«

Kozje in gamsje steze

Znamenito romarsko pot Camino, ki je podvig že za zdravega človeka, kaj šele za invalida, je letos po njeni francoski različici od Saint-Jean-Pied-de-Porta do Santiaga prehodil med 13. majem in 9. junijem. Med pripravami se je sprva podajal na okoliške steze: »Prej še vedel nisem, da obstajajo. Delim si jih s kozami in gamsi.«

Marca 2011, »ko še nisem bil stabilen v hoji«, ga je žena Nastja, ki mu skupaj z otroki ves čas zgledno stoji ob strani, pospremila na predavanje upokojenega vojaškega pilota Vojka Gantárja iz Sv. Duha pri Škofji Loki, sicer po rodu Idrijčana: »Za Camino se je odločil po težki operaciji in ga tudi prehodil. To mi je bil namig, da sem sklenil – če bom kdaj shodil samostojno, pojdem tudi sam na to pot.«

Camino mu je postal tiha spodbuda: »Leta 2012 sem prehodil toliko kilometrov, kolikor metrov je visok Triglav, 2864. Da o tem kaj povem, so me povabili na radio Primorski val. Koliko sem prehodil, sem pisal tudi Ireni. Odgovorila je, kako jo bivši pacienti pozitivno presenečamo. Jaz s temi kilometri, druga bivša pacientka pa, ker je prehodila Camino. Zame že drugi namig. Tretji je prišel z novico, da je Camino opravila tudi Metka Pavšič iz Idrije. Le kako, saj ona nič ne vidi, sem se začudil. Spremljali sta jo Danica Markič in Martina Slokar. Dokončno sem se odločil – Ermin gre!«

Pripravljal se je temeljito in skrbno. Obiskal je šest romarjev Camina in si beležil vse, kar mu lahko pride prav. Prebral je obe knjigi Milana Vinčeca o Caminu. Predvsem pa sleherni dan hodil: »Zadnje leto z desetimi kilogrami knjig v ruzaku, okoli 3000 kilometrov, tudi na daljših turah z vzponi in spusti, kjer sem še zdaj šibkejši, se pa bolj oprem na palice.«

Sin Janij je poskrbel za vso prevozno logistiko z letalskimi vozovnicami vred: »Naštimam si ruzak, stehtam in zavijem palice za na letalo. Tako pripravljen za pot pogledam še elektronsko pošto in presenečen obstanem ob sporočilu letalske družbe, da v Barceloni stavkajo delavci, ki razkladajo prtljago. Zato mi priporočajo le osebno, ki jo lahko vzamem v kabino. Nahrbtnik že gre, ampak kaj s palicami? Sin mi je napisal v angleščini, da jih rabim zaradi ravnotežja med hojo, tako da so mi jih pustili vzeti na letalo.«

»Vredno je bilo!«

Z izhodiščnega francoskega mesteca Saint-Jean-Pied-de-Porta se je povzpel 1430 metrov visoko v Pireneje, ne da bi jih sploh kaj videl: »Zavili so se v gosto meglo in deževalo je s takim vetrom, da mi je še fotoaparat premočilo.«

Saj, kaj pa naj pričakuje romar, če pa se piše, hehe, Oblak...

Camino si je tudi podaljšal za štiri kilometre: »Ker sem se moral nekega jutra vrniti po baterijski polnilec in fotoaparat, ki sem ju pozabil v prenočišču.«

V nekem drugem je ujel zadnjo posteljo, za hudo izčrpanega Kanadčana je ni bilo več: »Ker hudo izčrpan ni imel moči za pot do naslednjega alberga, sem mu prepustil posteljo, sam pa se ob grozečih nevihtnih oblakih podal naprej. Komaj sem prispel, že se je vsula toča. Počutil sem se, kot da me varuje nekdo nad mano.«

Čeprav je moral tudi po poteh, kjer mu je grozil zdrs na mastnem blatu ali peščenem drobirju, ni nikoli zašel v resno nevarnost.

Posebni občutki so ga obšli, ko je v daljavi zagledal Santiago, na vstopu ob napisni tabli mesta in, tretjič, v katedrali, ko so pred mašo prebrali tudi njegovo ime: »Pri Jakobovi školjki za oltarjem pa so me, ob ponosu in sreči, da sem opravil Camino, premagale solze.«

Naslednji dan se je odpravil še do Finisterre, do Atlantika: »Na pečinah ob poti k obali so tleli ognji, na enega sem vrgel prepoteno majico, kot veleva nepisani ritual romarjev k sv. Jakobu.«

Erminova sklepna misel je: »Vredno je bilo! Tudi zato, ker imaš med hojo dovolj časa, da daš skozi vse svoje življenje, se poglobiš vase in razčistiš sam s seboj.«