Po objavi v Novicah 
tatič vrnil Lejine sanke

NOVO MESTO – »Kar nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem zjutraj pod jelko na hodniku zagledal naše sani! Res mi je zaigralo srce! Če jih tisti, ki jih je vzel, res rabi, mu jih kupim, dvoje, če želi, samo naše smo želeli dobiti nazaj,« včeraj ni mogel skriti navdušenja in sreče Novomeščan Peter Juvan. Zgodba, objavljena v torek v Novicah, je očitno ganila srce celo tistemu, ki jih je vzel pred nekaj dnevi.

Boj za 
košček srca

»Saj sploh ne gre za same sanke. Morda si je kdo ob našem pozivu mislil, da se borimo za ene sani, a ne gre le za to. Borili smo se za košček našega srca. So namreč še kako drag spomin na našo pokojno hčerko Leo,« ni mogla skriti bolečine Petrova žena Ljudmila in dodala: »Tistemu, ki jih je vrnil, se vseeno zahvaljujem. Pravzaprav se mu iz srca zahvaljujem!«

Juvanova si ob tem ogledujeta sani, ki so izginile v soboto ponoči, čeprav so vhodna vrata v blok v Ulici Slavka Gruma 16 zaklenjena. In čudežno so se vrnile prav tako skozi zaklenjena vrata. Zdaj so nekoliko polomljene. Tisti, ki jih je vzel, je v teh nekaj dneh z nožem spraskal oba podpisa na njih. Lara Juvan je pisalo. Bile so prava družinska dediščina. »Pred 34 leti smo jih kupili na tržnici pri Ribn'čanih. Z njimi so se potem vozili vsi, Lea, dve leti mlajši Rok in še mlajša sestrica Lara. Lea še hodila ni, ko sva jo s temi sanmi vozila v vrtec,« se ob spominih nasmehne Ljudmila.

A usoda je Lei začrtala res kruto pot. Bila je šestošolka, ko so ji operirali tumor v glavi. Eno leto je preživela v bolnišnici, potem se je znova vrnila v šolo ter končala 6. in 7. razred. V osmem razredu je bolezen znova udarila, tokrat je bila diagnoza usodna; akutna levkemija. Gre za najhitrejšo obliko levkemije in deklici, tako ljubki in priljubljeni, ni bilo pomoči. Trpela je, joj, kako je trpela! In z njo vsi domači. »Šestnajst let je bila stara, ko je umrla. Še niti živeti ni začela! Kakšne bolečine je prestajala! Bolel jo je že najnežnejši dotik! Pa kako rada bi jo objela! Ji pomagala! Ni hujšega, kot nemočno gledati otroka, kako trpi,« se je v spominih v najhujše dneve in tedne svojega življenja vrnila Ljudmila.

In vendar kanček vesti

Devetnajst let je minilo od takrat, a bolečina je ostala. In ostali so spomini. Juvanovi imajo še Lejino kolo pa venček, ki ga je imela pri obhajilu. In blazinico, na kateri so krstili vse tri svoje otroke. In spet imajo sani. Tiste, ki so jih kupili za Leo in na katere se je močno navezala tudi Lara. »Ko so izginile, je Lara s prijateljico Tino po okoliških blokih raznosila poziv, naj jih tisti, ki jih je vzel, vrne. Iskali smo po okolici, po blokih v naselju, pregledali celo zabojnike za smeti. Nikoli namreč ne veš, če bi kdo hotel le nagajati,« je razmišljala Ljudmila.

A tisti, ki jih je vzel, najbrž niti pomislil ni, kakšno zgodbo so nosile, o njih se je po objavi v Slovenskih novicah veliko govorilo. Ljudje so bili ogorčeni. Tisti, ki jih je odnesel, bi lahko izbral tudi katere druge, na hodniku jih je namreč več, a vzel je ravno tiste, ki jih je Lara s takšno skrbnostjo postavila pod novoletno jelko. Lara, cvetličarka in strastna aranžerka, namreč že nekaj let skrbi, da stanovalci njihovega bloka vstopijo v praznično okrašen prostor. »Najprej smo imeli na hodniku smrečico. Postavili smo jo prav na te sanke, zraven so bile tudi jaslice, z Laro pa sva za te praznike kupili novo, večjo smreko in pod njo simbolično postavili darila. In tudi sani,« je dodala Ljudmila, ki je tudi prva opazila, da so izginile. V soboto je šla že navsezgodaj v dom starejših občanov v službo in opazila praznino ob jelki. Kot da bi jim nekdo hotel vzeti spomine, iztrgati spomine na ljubo hčerko. In kot da bi jo še enkrat izgubili...

»Čutil sem, da jih bomo dobili nazaj, če je imel tisti, ki jih je vzel, vsaj kanček vesti,« je zavzdihnil Peter, ko je gladil sani, ki jih je v vseh teh letih že obnavljal in popravljal. Zamenjal je deščice za sedišče, palico, na katero je pritrjena vrvica za vleko, je zamenjal s takšno iz nerjaveče pločevine. Tisti, ki si jih je 'izposodil', jih je že nekoliko razbil, a da so le prišle. »Tako sem vesel! Kot bi dobil ne vem kaj! Tudi če bi razbite prinesel, bi bil vesel. Bi jih že popravil!« je bil vidno zadovoljen Peter.