RADOVLJICA – Najprej nam je skozi okno prvega nadstropja v Cankarjevi ulici ob veselja polnem nasmešku pomahal, nato smo sredi Radovljice še stisnili dlan Matjažu Fijavžu, ki prihaja iz Bukovlja pri Stranicah v zreški občini. Lani smo na naših straneh opisali njegovo stisko, ki je bila povezana z družinskimi razmerami in hkratni skrbi za hčerkico Ano, zdaj staro skoraj deset let, deklico, ki se ji življenje ob prvem vdihu ni ponudilo tako, kot se drugim, povsem običajnim otrokom.
Zapleti med nosečnostjo
Pred petnajstimi leti je iz Ljubljane prišel v gorenjsko prestolnico, prej je prehodil pot otroka iz rejniške družine, saj ga je mati, ko mu je bilo komaj šest mesecev, dala v roke tujim ljudem. Po desetletju ga je vzela k sebi, srečal je materinega moža, ki je v družino pripeljal še dve sestri. Spoznal je dekle iz Kranja, postala sta par in kmalu začela živeti skupaj v podnajemniškem stanovanju. Ko sta se z dekletom preselila v drugo podnajemniško stanovanje, je izvedel, da bo postal očka. Komaj je minila polovica nosečnosti, so se pokazali zapleti. »Moji Ani se je ustavil razvoj glave, preprosto nehala ji je rasti, in namesto da bi se ji razvijali možgani, je nastala deformacija zaradi premajhnega volumna lobanje. Medicinski strokovnjaki so nama tedaj, ko je bila moja Ana pod maminim srcem, zatrjevali, da ni treba zganjati panike. Ob rojstvu se je izkazalo, da bo moja Ana otrok s posebnimi potrebami. Prizadete ima možganske centre. Popraviti ali pozdraviti se jih ne more,« razloži Matjaž in dodaja, da se je njihova družina znašla pred novimi težavami. Preselili so se do njenih staršev v vrhnji del hiše v Kranju. »Dve leti smo živeli v spokoju, čeprav skromno, potem so se začele klasične težave sobivanja starejših in mlajših. Tudi jaz sem šel kdaj čez rob sprejemljivega, nimam kaj zanikati,« pove Fijavž in doda, da se je v spore vključil pristojni center za socialno delo v Kranju. Lani, ko smo se srečali v bližini Kranja, nam je razložil, da je napočil čas za odhod. Družina mu je razpadla, takrat je povedal: »Moramo nehati takšen način življenja. Moja nekdanja partnerica, Anina mamica, in njeni starši bodo našli svoj mir, privoščim jim ga. Jaz se bom lahko umiril in se hkrati posvečal hčerki.«
Prvega septembra lani je njegova hči prešla v oskrbo strokovnjakov Centra za usposabljanje in delovno vodenje (CUDV) Matevža Langusa Radovljica. Že prej je Matjaž obiskal center in se prepričal, da bo za njegovo Ano lepo poskrbljeno: »Danes, potem ko sem jo predal v njihovo oskrbo, moram glasno pohvaliti osebje centra, ki je strokovno in hkrati nadvse prijetno, še posebno bi se zahvalil koordinatorki Klavdiji Makuc. Res lepo ravnajo z ljudmi s posebnimi potrebami. Ana je urejena, skrbijo za njeno osebno higieno, v okviru centra je zdravniška služba, fizioterapija. Vrag je v tem, da so se ji bolj pogosto pojavili epileptični napadi.«
Z avtom pri Ani v treh minutah
Lani je Fijavž prek naših časopisnih strani poprosil za pomoč dobre ljudi, naše spoštovane bralke in cenjene bralce: »Potrebujem dvosobno stanovanje za sprotno plačilo v pritličju ali v prvem nadstropju z dvigalom, saj je Ano, ki ne more hoditi, težko in zanjo tudi prenevarno nositi po stopnicah. Stanovanje je lahko nekje na Gorenjskem od Kranja do Jesenic, imam avtomobil in se bom lahko vozil na delo v Naklo pa še po Ano bom šel lahko v Radovljico,« smo takrat zapisali njegove besede. Prebral jih je nekdanji varnostnik podjetja, kjer dela Fijavž. »Zdaj je moj sosed v Cankarjevi ulici v Radovljici. Vedel je, da je lastnik stanovanja, kjer sem zdaj, trenutno v Nemčiji. Pomagal mi je vzpostaviti stik z njim in kmalu smo našli skupni jezik. Stanovanje ni bog ve kako opremljeno, toda v kakršnih razmerah sem živel prej, ko sem prišel v Radovljico, je to enkratno.« Sledil je stavek, ki smo ga pričakovali: »Sem le deset minut peš do centra, kjer je moja Ana, z avtom sem tam v treh minutkah,« je vesel Fijavž.
Dela pri minus 22 stopinjah Matjaž Fijavž dela marljivo in pošteno, a 47-letni poklicni pripravljavec blaga v hladilnici Mercatorja v Naklem dela za nas slehernike v nenavadnih razmerah: ves delovni teden je v okolju, kjer je minus 22 stopinj. Kljub temu nima nobenega dneva izostanka z dela zaradi lastnega zdravja: »Bolni- ški stalež sem koristil le zaradi zdravstvenih potreb moje hčerke, zaradi sebe nikoli.« Nato se nasmehne in pove: »Marsikateri moški na mojem mestu, kot je bilo lani, bi se zapil in potonil, jaz pa sem stisnil zobe, vzel v roke krpe in šel pospravljat. Nekaj je treba delati, zamotiti misli, in gre lažje. Jaz se lotim pospravljanja, kadar mi je hudo.« |
Preden jo obišče, se mora najaviti: »To je zaradi programov, ki jih izvajajo, in zakonskih določil. Osebje je strokovno, a so zakoni tako zakomplicirani, da se moram temu prilagoditi. Dan prej jih moram obvestiti in jim razložiti, ali jo bom odpeljal na sprehod, nemara kam na izlet z avtomobilom, lahko pa sva tudi v njihovih prostorih. Prek vikenda jo lahko vzamem iz centra, sva pri meni, a jo moram pripeljati nazaj do večera, nato jo grem lahko v nedeljo spet iskat in sva skupaj. Imava udobje in mir.« Matjaž Fijavž je izjemno zadovoljen: »Nemara bo tudi zame prišel dan, ko si bom lahko kupil stanovanje in imel zase in za Ano lastno streho nad glavo. Prepričan sem, da lahko zaslužim s poštenim delom za najino stanovanje.« Je to sploh mogoče? Matjaž Fijavž zasluži manj kot sedem stotakov na mesec, za najemnino za enosobno stanovanje in pokritje stroškov gre polovica. »Pa saj se da, nisem zahteven. Ne hodim po gostilnah. Rad pomagam za kakšen evro, trenutno lahko pomagam pri prekopavanju in pripravi vrtov. Sem na varnem, mirno je, sosedje so prijazni, blizu je moja Ana. Več kot tega si lani, ko ste zapisali mojo željo po stanovanju, kjer bom lahko s hčerko, nisem mogel želeti.« ¾ S hčerkico Ano sta zdaj le nekaj minut narazen. (Foto: osebni arhiv) Lani smo objavili njuno stisko. (Foto: dokumentacija dela) Veselo nas je pozdravil ob prihodu. (Foto: Boštjan Fon) Matjaž Fijavž je postal občan Linhartovega mesta. (Foto: Boštjan Fon) Stanovanje je skromno, a, kot pravi, nadvse primerno. (Foto: Boštjan Fon) Stanovanje je po objavi v Novicah našel v radovljiški Cankarjevi ulici. (Foto: Boštjan Fon) Dela pri minus 22 stopinjah
Matjaž Fijavž dela marljivo in pošteno, a 47-letni poklicni pripravljavec blaga v hladilnici Mercatorja v Naklem dela za nas slehernike v nenavadnih razmerah: ves delovni teden je v okolju, kjer je minus 22 stopinj. Kljub temu nima nobenega dneva izostanka z dela zaradi lastnega zdravja: »Bolniški stalež sem koristil le zaradi zdravstvenih potreb moje hčerke, zaradi sebe nikoli.« Nato se nasmehne in pove: »Marsikateri moški na mojem mestu, kot je bilo lani, bi se zapil in potonil, jaz pa sem stisnil zobe, vzel v roke krpe in šel pospravljat. Nekaj je treba delati, zamotiti misli, in gre lažje. Jaz se lotim pospravljanja, kadar mi je hudo.« Sem na varnem, mirno je, sosedje so prijazni, blizu je moja Ana. Več kot tega si lani, ko ste zapisali mojo željo, nisem mogel želeti. Poudarek
